Danes je Vid Valič sinonim za stand-up komedijo, format, ki ga je pred dobrim desetletjem pomagal postaviti pred slovensko publiko. Tridesetega septembra nas bo nasmejal z novo, popolnoma avtorsko predstavo Tvoj bodoči bivši mož, zato smo z njim poklepetali o življenju komika, o ustvarjanju duhovitih pripovedi, o njegovih televizijskih podvigih, pa tudi o bolečinah, bivših, bodočih, ukradenih šalah, razumevanju občinstva in kaj ima povedati tistim, ki pravijo, da ni smešen.

Z Vidom sva bila za klepet dogovorjena takoj po koncu njegovega zajetnega avgustovskega dopusta, s katerega se je tik pred vrnitvijo domov ljudem javil že z videom na Youtubu in jih povabil na jubilejni, že deseti Panč, jubilejni festival stand-up komedije. A Vid za ljubitelje komedije pripravlja nekaj čisto svojega, stand-up predstavo Tvoj bodoči bivši mož, ki trenutno – in vse do premiere 30. septembra v Španskih borcih – zavzema večino njegovih miselnih procesov. Kljub temu ne pozabi biti duhovit, tudi takrat, ko to zazveni kar malce strašljivo. Tik pred vrnitvijo z dopusta ga namreč pobaram za potrditev dogovorjene ure najinega pogovora. Njegov odgovor: »Drži. Če letalo ne strmoglavi ... drži.« Letalo je zdržalo in Vid se je v rodno grudo vrnil tik pred začetkom festivala Panč, ki je potekal od 22. do 26. avgusta.

1. Na festivalu Panč sodeluješ že deset let, od samega začetka. Gre za koncept, da v enem večeru nastopi pet komikov in vsak ima za okoli pol ure materiala. Kako ti je všeč ta dinamika?

Na to dinamiko sem navajen in o njej nisem nikoli dvomil, ker smo iz tega prišli. Ko delaš nastop sam, vidiš, da je dinamika s publiko drugačna, kot če s svojim nastopom slediš dvema, ki sta že opravila, eden pa še pride za tabo. Ko si sam, občinstvo najprej ogreješ, da jih dobiš na svojo stran, naveza je tako močnejša. Pri konceptu vlakca oziroma karavane pa na oder padeš na hitro, podaš svoj material in greš dol. Razlika je torej kot med zmenkom. Samostojna predstava je, ko njo pelješ na romantično večerjo, potem imata predigro, seks, crkljanje in na koncu še prespi pri tebi. Panč pa je kot seks na eks, za eno noč ali pa s punco, ko vama ravno zapaše.

2. Ali pri teh nastopih, kjer si komiki sledijo eden za drugim, obstaja posebna hierarhija?

Zagotovo. Model smo povzeli iz Amerike in Anglije, kjer stand-up živi že 50 let. Glavni nastopajoči je tisti, ki nastopi zadnji in je običajno najboljši, ampak to v narekovajih, ker jaz ne verjamem, da je lahko v humorju nekdo najboljši, saj je humor zelo osebna stvar. V bistvu hierarhija deluje bolj po ključu prepoznavnosti nastopajočih.

3. Gledalci po koncu nastopov hote ali nehote primerjamo vse videne komike. Obstaja zato med vami kakšna tekmovalnost, morda strah, da te drugi zasenči ali da isto tematiko izpelje bolje?

Verjetno ni komika, ki ne bi na to pomislil. Mi sicer le naredimo načrt, kako se bomo zvrstili, da dramaturgija celotnega večera deluje pravilno, da intenzivnost ves čas raste. Sam pri sebi pa vsakdo podvomi vase, ker kdor ne dvomi vase, je aroganten kreten. Če vsaj malo ne dvomiš vase, potem stagniraš in ne moreš delati na tem, da bi bil boljši.

4. Kako je potem nekemu novincu, ki nastopa isti večer kot uveljavljeni komik?

Tako novinec kot uveljavljeni komik tisti večer doživljata obe plati. Novinec ima na svoji strani status underdoga in s tem element presenečenja. Če bo dober, ga bo publika še toliko bolj oboževala. Takšnemu komiku bodo vsi ploskali in potem govorili »jebeš Valiča, pa te, ki mislijo, da so nekaj«. Ravno zato, ker je novinec, pa bodo ljudje tudi nekoliko bolj rezervirani in bodo potrebovali nekoliko dlje, da padejo v njegovo zgodbo. Na drugi strani je potem uveljavljeni komik, ki s pojavnostjo takoj zmaga pri ljudeh, ki ga že poznajo in jim je tako ali tako že všeč, so pa zato pričakovanja drugačna in zamere večje, če nastop slabo izpade.

5. Katera je tvoja primarna vloga? Si komik, igralec, televizijski voditelj?

Najprej sem komik, potem igralec in nato TV-voditelj, čeprav sem si kariero v bistvu naredil kot TV-voditelj. Ampak sem tako prevzeten, seveda, da govorim, da sem si kariero naredil kot komik.

6. Ampak ravno zato, ker si bil komik, so te povabili na televizijo.

Res so me povabili zaradi stand-upa, ki je bil takrat nekaj svežega in sem imel srečo, da sem bil takrat med bolj vidnimi. Zato so me tudi povabili na avdicijo za Talente. Zdel se mi je korak naprej, ker je televizija vendarle močan medij in s tem korak v prepoznavnost. Takrat sem sicer najprej pogledal, kakšno vlogo bom imel v oddaji, in ko sem videl, da sem v bistvu še vedno lahko komik, da sem še vedno lahko jaz, sem sprejel. Pri X-Faktorju je bilo nekoliko drugače, ker je bil resničnostni del oddaje bolj resen in me je to kar malo motilo, saj se nisem smel toliko norčevati.

7. Z bratom Domnom sta vodila zadnjo sezono oddaje Slovenija ima talent. Kot voditeljski par sta delovala sinhrono, usklajeno, pa vendarle – v čem sta si različna?

Jaz sem bolj impulziven, Domen je bolj premišljen. Vse rad načrtuje, jaz pa se lahko brez težav prilagodim tudi eno uro pred dogovorom. Je bolj discipliniran, bolj priden, v primerjavi z njim sem jaz pravi lenuh. Pri delu zna biti tudi bolj strog. Med vodenjem me je vedno opozarjal, da moram lepo govoriti, jaz pa sem se upiral, da ne, da lahko bolj pogovorno govoriš, bolj ljudsko, ker tega ne gledajo samo akademiki. Če to sploh gledajo akademiki.

8. So zaradi tvoje pojavnosti na televiziji zrasla pričakovanja publike za tvoje stand-up nastope?

Najbrž so. Bolj ko si prepoznaven, tem večja so pričakovanja. Ampak publika nikoli ne more imeti tako visokih pričakovanj do mene, kot jih imam jaz sam so sebe. Ker tudi, če se bodo ljudje ves čas nastopa, ki morda ni bil optimalen, smejali in bo na koncu aplavz, bom jaz dobro vedel za vse, kar ni bilo popolno, in zato s tem ne bolj zadovoljen. Če nekaj zajebem, če kakšne fore ne speljem najbolje, si moram potem pred spanjem, ko grem v retrospektivo, kar sam pri sebi reči: »Daj nehaj, v redu je, saj je bilo luštno, ljudje so se zabavali.«

9. Največja groza nastopajočega komika je verjetno tiha dvorana po izvedeni šali.

Na začetku, ko še nisi prepričan o svojem materialu, je to res grozno. Oglušujoče. Ko pa enkrat veš, da imaš dober material, ki si ga že velikokrat izvedel, veš tudi, da če ne deluje, ni problem v šali, ampak v tem, da publika ni razumela, ali pa v tem, da si šalo slabo dostavil. V stand-upu moraš zato ves čas imeti vajeti s v svojih rokah. Če se zgodi, da poveš šalo in je tišina, ti pa potem obnemiš ali začneš jecljati, s tem izgubiš del publike, izgubiš iluzijo, ker se ljudje začnejo bolj osredotočati na to, ali ti bo zneslo. Če pa v takšnem primeru to tišino pokomentiraš, rečeš recimo: »Kaj je? Tole pa ni šlo čez pri vas«, se lahko s tem izvlečeš ven. To pa pride s kilometrino.

10. Louis C. K. je v nekem intervjuju dejal, da je pot dobrega komika tlakovana z neuspehi. Imaš v spominu kakšen neuspeh, ki te še vedno preganja in je tlakoval tvojo pot?

Takrat, ko sem delal stand-up kakšne tri leta, sem imel nekaj nastopov na poslovnih zabavah. Tisto je bilo res težko. Niso me poznali, niso vedeli, kaj lahko pričakujejo, prostor ni bil dober, bilo je čez dan, stal sem na okroglem kvazi odru, za mano so bila odprta vrata, ljudje so hodili mimo. Skratka, nič ni delovalo v mojo korist. In ko sem prišel na oder, jih tudi ni zanimalo, kaj sem imel povedati. Zgodila se je tišina. Takrat sem bil še tako svež, da pasivnosti publike nisem takoj pokomentiral, če pa že sem, ni bilo reakcije. In tako sem samo hitel od šale do šale, iskal, ali bo kaj prijelo. S tem sem se naučil, da v stand-upu ne smeš biti egoističen. Ne smeš se spraševati, zakaj se ne smejijo, ker smeh ne sme biti tvoj edini cilj. Bolje je, da tudi, če se ne smejijo, nastop delaš, kot da se. Ne hitiš, ohranjaš dramaturgijo in dinamiko. To, da se ljudje ne smejijo na glas, namreč ne pomeni vedno, da se ne zabavajo. Ljudje lahko le z nasmehom poslušajo in se pač ne režijo na glas.

11. Je to morda specifika slovenske publike, da smo bolj zadržani?

Upam, da ta slovenska zadržanost, o kateri neprestano poslušamo, izhaja iz intelekta. Da nismo takoj zadovoljni. Morda smo le bolj uvidevni, ko pridemo na nastope.

12. Preden smo v Sloveniji dobili stand-upe, je bila slovenska komedija za širše množice predvsem v obliki TV-komedij, kjer pa je bil humor precej na prvo žogo. Serije so vsebovale tipične humoristične elemente in vsi igralci so se potem ves čas trudili biti vsako sekundo čim bolj smešni, četudi to ni bilo smiselno za potek zgodbe.

Te vsebine so vprašanje televizije. Da so to predvajali, so bile njihove odločitve.

13. Morda pa so bile te odločitve osnovane na ideji, da so to vsebine, ki jih slovenski gledalci hočemo?

Kolikor sem spoznal s svojim delom, se televizija osredotoča predvsem na to, da želi zaobjeti čim širšo publiko. In na žalost se pri tem hitro pozabi, da si lahko kljub temu še vedno kontroverzen in provokativen ter da bodo ljudje, tudi če ni vse na prvo žogo, to še vedno gledali. Po moje je treba najti zmernost, s katero se približaš gledalcu in ga obenem tudi vlečeš k neki ideji, ki jo hočeš predstaviti. Ne pa, da imaš samo fore na fuk in drek, na tisto, kar je zagotovo smešno.

14. Ali pa niti ni smešno.

Fore na temo seksa morajo biti res slabe, da se ljudje ne smejijo. Jaz lahko naredim eno uro nastopa samo s šalami o seksu na prvo žogo, ampak kaj bom s tem povedal? Vsebinsko bo to prazno. Ljudje se bodo mogoče režali, ampak dodatne vrednosti tu ni.

15. Si je stand-up ravno zato, ker nima potrebe, da bi ugajal vsem, pri nas nabral bolj specifično publiko?

Meni je bilo recimo zelo zanimivo, ko sem z istim materialom nastopal v Mengšu in na Trnfestu. Na Trnfestu so umirali od smeha in sem prejel veliko aplavza, v Mengšu pa ne. Razlog je bil v sestavi občinstva. V Sloveniji se je na eni strani osnovala stand-up publika, ki spremlja ameriške stand-upe in komične serije, zato so na drugem nivoju, drugače dojemajo komedijo. Pred njimi si lahko zelo stand-upovski v smislu pripovedovanja šal, v tem, kako hitro preskočiš v zgodbi, pa ti še vedno sledijo. Na drugi strani pa so ljudje, ki tega ne spremljajo in bi radi prišli na predstavo predvsem zato, ker me poznajo s televizije. Zanje je ta način prehiter, preveč dinamičen in zato pred takšnim občinstvom učinkujejo razumljivejši, manj raztreseni nastopi.

16. Potemtakem je gledalec vselej enigma.

Menim, da nikoli ne bom popolnoma razumel delovanje publike. Počasi razvijam občutek, ampak še vedno me lahko presenetijo. Spomnim se primera pred leti, bilo je ravno potem, ko me je takratna punca pustila in sem bil zato zagrenjen in slabe volje. Ampak sem moral pisati, ker sem imel čez tri tedne nastop v KUD-u. Pisal na silo, neke trapaste šale o prdcih. Izhodišče je bilo nekako takole: Kaj se zgodi, če ženska prdne v ženski družbi? Ker vem, kaj se zgodi, če moški prdne v moški družbi – vsi se smejijo. Vemo tudi, kaj se zgodi, če moški prdne v ženske družbi – odsvetujem. Ampak kaj se zgodi, ko ženska prdne v ženski družbi? Jo ignorirajo ali se smejijo. Jaz sem zaključil, da jo ignorirajo in da začnejo, šele ko gre stran, čebljati, da ne morejo verjeti, da je prdnila. Meni je bila ta šala čisto butasta, ko pa sem jo izvedel na odru, so ljudje crknili od smeha. Tako da nikoli nisem prepričan, kako me bo občinstvo sprejelo.

17. Kako so reagirali doma, ko si jim oznanil, da boš stand-up komik? V času, ko tega pri nas sploh še ni bilo.

Mami me je vedno podpirala, že takrat, ko sem bil na faksu in mi je postalo jasno, da germanistike ne želim nadaljevati, ker nočem biti niti profesor, niti prevajalec, niti tolmač. Takrat mi je potem rekla, da naj si pač najdem nekaj, kar želim početi, da ne bom zabušaval. Oči je razmišljal bolj klasično –spodbujal me je, naj nadaljujem s to germanistiko in končam faks. Potem pa, ko sem naredil prvi nastop, sta oba prišla pogledat in sem ju prepričal. Res sem se pripravil, tudi organiziral sem vse sam. Oči je potem rekel: »Saj se zna potrudit, če hoče.« Ker do takrat ni bil prepričan, ker si niti ni znal predstavljati, kaj jaz hočem delati.

18. Hočeš stand-up početi vse življenje? Se vidiš kot 78-letnik na odru, kako pokaš šale?

Zagotovo. Moj dedek je bil nazadnje na odru, ko je bil star 94 ali 95 let. Sicer ni igral, je recitiral, ampak je bil še zelo artikuliran in je pesmi govoril na pamet, ni mu bilo treba brati. On mi je lep vzor, da to lahko delam do konca.

19. Torej imaš kar dobro gensko podlago za takšno odločitev.

Pa niti ne toliko gene, bolj samo željo. Imam res močno željo po nastopanju. Ko sem na odru, sem živ. Nekajkrat se mi je tudi zgodilo, da sem bil bolan, pa sem šel na oder in se mi je potem kar odprlo ‒ eno uro sem bil popolnoma zdrav, poln energije, po nastopu sem pa dol padel.

20. Ti je družina, v kateri ne manjka uveljavljenih igralcev, dala kakšen dober nasvet za karierno pot?

Oči mi je vedno govoril, da naj bom jasen, ko govorim. Da naj bom artikuliran. Dedi ravno tako, ko je vedno govoril: »Slovenska beseda mora biti jasna!« Sicer ga vedno ne upoštevam, ker uporabljam slengovske izraze, ampak to je zaradi humorja, ker vseh šal ne moreš dobro predstaviti v zborni slovenščini. Zborna slovenščina, ki je bila včasih standard gledaliških predstav, se mi danes ne zdi naravna.

21. Ali vse v življenju gledaš skozi prizmo humorja?

Vedno sem bil ciničen in sarkastičen. To pride zelo prav, kadar se ti zgodi kaj groznega. Spomnim se, ko sem imel lani res hudo hernijo medvretenčne ploščice. Devet nevrokirurgov je reklo, da brez operacije ne bo šlo, potem pa mi je neki fizioterapevt rekel [preklopi v štajerski dialekt]: »Pusti jih, to se fsi fstrašijo. To sliko vidijo, pa se fstrašijo. Jaz sem imel dve herniji, pa mi je moj prijatelj ortoped rekel: 'Operirat te bi mogo, pa nea bom. Se boš zlizal.« K njemu sem potem pol leta hodil na terapije in doma delal vaje. Lani septembra sem potem šel na magnetno resonanco in ni bilo ničesar več v hrbteničnem kanalu.

22. Kako ti je pri tem pomagal humor?

Da sem se ves čas delal norca iz te situacije. Ko sem dobil to diagnozo, da mi je centimeter in pol diska, te mehke sredice, zdrsnilo v hrbtenični kanal, je bilo to ravno 1. aprila, na dan norcev. Že to mi je bilo noro smešno. Vse skupaj sem potem spremenil v igro: če me je kdo klical, sem rekel, da ne morem priti, ker sem kripelj, pa da sem kot 50-letna prostitutka, ker moram vse na hrbtu delati.

23. So teme, ki jih v svoje nastope ne bi nikoli vključil?

Sicer imam zelo kritičen pogled na družbo in na to, kar se dogaja v politiki, ampak po drugi strani pa ne najdem v tem nič smešnega. Vsakič, ko sem se lotil pisati šale s tega področja, se zapletem v silno pritoževanje, bentenje in pridiganje, namesto da bi iz tega delal fore. Kot da do politike ne najdem distance. Pa še to, črni humor mi je sicer všeč, ampak starejši ko sem, tem manj se mi zdi, da mi je blizu. Mogoče z leti postajam bolj empatičen. Tako sem dobil večjo distanco do tematik, kot sta smrt in invalidnost, ki se jih včasih malo dotaknem, da bi pa delal fore o tem na polno, kot na primer Jim Jefferies, pa ne. Ampak on najde dobre zorne kote, ko se loteva teh tematik, kar pa je v bistvu umetnost komedije ‒ da najdeš za vsako temo dober zorni kot, prek katerega lahko spelješ šalo.

24. Saj bentenje je lahko dober material za stand-up. George Carlin je v svojem nastopu Complaints and Grievances slabo uro govoril samo o stvareh, ki ga motijo.

Ampak Carlina publika velikokrat samo posluša in ob tem kima, češ, res je.

25. Takšnega nastopa pa nočeš?

Menim, da za kaj takšnega nimam kredibilnosti. Ljudje me zaznavajo kot nekoga, ki vodi oddajo Slovenija ima talent, je samski in se malo zajebava s komiki. Carlin pa je bil Carlin, the man, stari maček. Poleg tega občinstvo v Ameriki svoje strinjanje izraža s ploskanjem. Pri nas tega ni. Včasih sem za moj nastop želel vedeti, ali se publika strinja, ker sem imel potem iz tega razvite fore naprej, a ker ni bilo odziva, sem kar rekel: »Zaploskajte, če se strinjate.« In potem so vsi ploskali. Slovenska publika rada sedi in posluša, mirno, kot v gledališču. Črnci na primer skačejo s stolov, ko so navdušeni. Enkrat bi rad nastopal za takšno publiko.

26. Se spominjaš svojega čisto prvega nastopa?

Seveda. Bilo je v Net baru pod FDV-jem v okviru festivala Kalidays, ki ga je organizirala moja nekdanja sošolka iz osnovne šole. Leto prej smo imeli IMPRO ligo, potem pa je za tisto leto predlagala, da bi imel stand-up. Takrat sem gledal Robina Williamsa in malo Eddija Murphyja, nekaj materiala sem imel že napisanega. V bar sem prišel pol ure prej, da se pripravim, ker je bil to moj prvi nastop in sem potreboval čas, da se umirim. Potem pa so mi rekli, da ne dela mikrofon, in me vprašali, ali bom nastopil kar brez. Kako brez, to je cel klub, pa še nič akustičen? K sreči sem takrat živel blizu v Tomačevem, tako da sem odhitel domov po svoj mikrofon in potem vse sam priklapljal. Ko je prišla publika, sem jih naprej ogreval, kot smo to delali v IMPRO ligi, namesto da bi jim šale govoril. Ene pol ure sem bil na odru. Bilo je čisto brez veze. Mami in moj dober prijatelj pa sta rekla, da je bilo ful dobro.

27. Kdaj si ozavestil, da želiš to delati profesionalno?

Ko sem bil v Ameriki. Pred desetimi leti sem šel za tri mesece v igralske studie, ker sem sprva hotel biti igralec, ampak nisem bil sprejet na AGRFT in ni šlo po mojih načrtih. Zato sem se odločil za skok v Ameriko. Tam imajo tri različne spletne strani polne avdicij, ogromno se dogaja. Toliko je priložnosti, da sem bil prepričan, da se bo vsaj nekaj zgodilo. Ko pa sem v živo videl, kakšna je tam scena, da bi potreboval pet ali deset let, preden bi lahko postal zaposleni igralec, kar pa še zdaleč ni zagotovljeno in bi se mi lahko zgodilo, da bi se moral pri petintridesetih vrniti v Slovenijo, kjer ne bi imel prostora pod soncem, ne bi imel niti službe niti denarja, me je to postavilo na realna tla. Takrat sem se odločil, da si najprej naredim bazo doma. Resno sem začel razmišljati o stand-upu in material, ki sem ga pisal že v Ameriki, potem maja 2006 takoj nesel na oder v KUD-u. To je bil moj profesionalni začetek.

28. Tridesetega septembra boš v Španskih borcih premierno predstavil svojo novo avtorsko stand-up predstavo Tvoj bodoči bivši mož. Boš govoril predvsem o odnosih?

Ja. In ne. Še vedno me zanimajo tudi druge stvari. Takšen naslov sem dal zato, ker smo v obdobju, ko se ljudje kar ne poročajo več. Imajo otroke, živijo skupaj, za poroko se pa kar ne odločijo. Ker baje preveč stane. Kar pa ni res, ker je na matičnem uradu prvič zastonj.

29. Poroka ni draga, draga je ločitev.

Če si dve leti v skupnem gospodinjstvu, je na koncu isto, kot če si poročen. Razlog je po mojem v tem, da se je status življenja za srednji razred tako znižal, da se ljudem koruzništvo zdi boljša ekonomska pot, ker dobijo večje otroške dodatke, mame se prijavljajo kot samohranilke in tako naprej. Zato sem dal takšen naslov. Obenem se mi zdi, da kapitalizem in konformizem zelo vplivata na nas, potrošnike, da ne grdimo več odnosov in da hitro menjamo partnerje. Včasih iz čisto banalnih razlogov. Moja babi in dedi po eni strani sta bila poročena 65 let, druga dva sta zdaj skupaj že 60 let. Včasih, ko sta se dva zaljubila, sta potem trdno delala na tem, da ostaneta skupaj.

30. Kaj pa tebe ovira, da si še vedno samski in ne delaš na tem, da bi porušil te družinske rekorde?

Saj jaz bi se rad poročil. Sem romantik in v spominu imam, ko je nekdo nekoč rekel – morda je bilo celo v filmu ‒, da je zakon proslava ljubezni, otroci pa proslava zakona. Ker res ni treba, da je poroka velika. Dovolj je, da povabiš prijatelje, jih častiš eno limonado in pred njimi rečeš: »Evo, to je ženska, s katero sem, vsi jo poglejte, da je ne bo kdo pomotoma pecal, če jo sreča kje zunaj.« [smeh]

31. Komaj čakam, da mi predstaviš žensko, ki bo navdušena nad takšno poroko.

Kaj pa je narobe? Najprej na matični urad, potem pa na limonado. Ampak saj veš, kako mislim. Ljudje rečejo, da si poroke ne morejo privoščiti. Mene pa po drugi strani čudi, da ljudje, ki komaj shajajo, na dan pokadijo dve škatli cigaret na dan. To mi ni jasno. Razumem, da imaš neko razvado, neki užitek, ampak kaj, če bi mogoče pokadil samo pol škatle na dan? V tem smislu potem razmišljam, zakaj bi nekdo, ki nima veliko denarja, hotel razkošno poroko? Jo pač narediš znotraj svojih zmožnosti. Zato, da se imaš fajn.

32. Imaš v mislih zadnji rok za svojo poroko?

Ne. [smeh] Moj kolega Peter Poles je zelo pametno vprašal, kam se ljudem danes tako zelo mudi. Zakaj bi pri dvajsetih že imeli otroke? Zakaj že takrat izbiramo osebo, s katero bomo do konca življenja? Saj ne umiramo več pri petdesetih, umiramo pri osemdesetih. Kako boš pri dvajsetih vedel, s kom boš živel naslednjih 60 let? To je obdobje, ko se človek najbolj spreminja, ko išče svojo identiteto.

33. Verjamem pa, da ti potencialnih partnerk ne primanjkuje. Ne nazadnje ženske največkrat na prvo mesto najbolj privlačnih moških karakteristik umeščajo smisel za humor. Poleg tega si še popularen.

V določenih primerih me popularnost skorajda moti, ker imajo nekatere ženske, ki bi me mogoče zanimale, že ustvarjeno mnenje o meni in potem sploh nimam šanse. One so že odločene o tem, kakšen sem, zato jih ne zanimam.

34. Ti je kakšno dekle že kdaj zamerilo kakšne besede, izrečene na nastopih?

Ne vem. Ena moja bivša punca mi je vedno govorila žabi in iz tega sem na stand-upu izpeljal vprašanje, kaj imajo ženske s temi živalskimi vzdevki za svoje fante: žabi, muci, miško. Pizda, jaz sem bil žabi dve leti. Ona je ta nastop enkrat potem tudi slišala, ampak se je režala. Mi ni zamerila.

35. Kaj pa kakšni zamerljivi politiki?

Nihče se mi še ni javil s kakšno zamero. Ko sem bil letos gostitelj podelitve viktorjev, sem dobil par odzivov v slogu: »Stari, beden si bil na viktorjih.« Se mi zdi, da je bilo to zaradi tiste šale na račun Angelce Likovič. Ker ne vem, zakaj bi mi sicer to napisal neki popoln neznanec. Konkretnih zamer pri politikih pa nisem imel.

36. Nimaš strahu pred tem, da bi ti kakšen vplivni politik kdaj kakšno šalo zameril? Slovenija je le majhna in hitro ti lahko kdo namenoma zapre kakšna vrata.

Strahu načeloma nimam. Zamere pa so po mojem mnenju človeške. Vsi zamerijo, sploh tisti s prevelikim egom, ki te vidijo kot neuporabnega, če ne delaš točno tako, kot oni hočejo. Če imaš fokus in zagon, ti nihče ne more zapreti vrat. Nekje boš nekako vedno našel pot.

37. Iz katerega znanega Slovenca se je najlaže delati norca?

To je verjetno postal Damjan Murko, ker daš samo njegovo ime v šalo in se ljudje že smejijo. Sicer se je pa mogoče iz vseh Slovencev, ki so dovolj prepoznavni in specifični, precej enostavno delati norca. Jan Plestenjak, Miša Molk, Mario Galunić, Lado Bizovičar ... razen iz Jurija Zrneca pa ne.

38. Ker ni tako specifičen ali ker se ne sme?

On je vendarle najboljši slovenski komik, povrh vsega ima še tragično zgodbo zaradi zdravstvenih težav. Še zdaj se ni vrnil na male zaslone. Menim, da je v srcih Slovencev in Slovenk ostal zapisan kot eden in edini, the one.

39. Vrniva se k tvojemu prihajajočemu stand-upu. Kako je nastajal? Si hodil po svetu z beležnico in si zapisoval duhovite misli, ko so se ti utrnile?

V nahrbtniku imam s seboj vedno esencialne stvari – to so voda v steklenici, čigumiji, oreščki ter beležka in pisalo. Ko dobim idejo, si jo zapišem, potem pa grem za računalnik in jo razdelam. Celo lansko sezono sem v kavarni Union delal krajše stand-upe, pri katerih sem si zadal, da bom imel za vsak nastop nov material. In tega materiala nisem predstavljal nikjer drugje. Tako ga je do danes videlo le 120 ljudi. Ta material je osnova za predstavo. Zdaj moram še narediti povezave med zgodbami in doma vaditi, da ponotranjim tekst in da točno vem, kako bom stvari povedal. Da ne bom živčen, ko bom s tem materialom prvič stal na odru.

40. Koliko nastopov si obetaš?

Upam, da čim več. Uspeh bi bilo 100 nastopov, super uspeh pa 200. S tem bi pokril eno ali dve gledališki sezoni.

41. Ali se material med nastopi spreminja? Bo razlika med prvim in, recimo, 75. nastopom?

Ja, seveda. Kakšne stvari probam dvakrat, trikrat, štirikrat, samo zato, ker se meni zdijo fine, potem pa ugotovim, da pri občinstvu res ne delujejo, in jih vržem ven. Ali pa se zgodi kakšna improvizacija in to potem postane del materiala. Tudi v drami ne bo premiera ista kot 75. predstava, ker je to živa stvar. Zato me veseli, ko ljudje rečejo, da so si kakšno predstavo ogledali dvakrat ali celo trikrat.

42. Od kod si črpal navdih za novo predstavo?

Tvoj bodoči bivši mož je avtorska, osebnoizpovedna komedija. Vključeni so kosi mojega življenja, s katerimi upam, da se bodo ljudje poistovetili. Govorim o rečeh, ki so se mi dogajale v ljubezenskem življenju, v odnosih, ki sem jih imel ali videl pri drugih. Recimo. Ali veš, da je en odstotek ljudi v Sloveniji prepričanih, da sem jaz gej. Ne samo v slogu »on je najbrž gej«, ampak so suvereno prepričani, da sem gej. Nekdo je to celo trdil moji prijateljici, za katero ni vedel, da je moja prijateljica. Pa ga je vprašala, zakaj je o tem prepričan, in ji je rekel, da zato, ker me je videl z enim tipom v Rovinju.

43. S kom pa si bil v Rovinju?

Z Mirzo, z mojim prijateljem. Poznava se že od 17. leta. Sicer igra namizni tenis, ampak se za hobi ukvarja tudi s komedijo.

44. Te prepričanje tega enega odstotka ljudi moti?

Sploh ne. Meni je samo smešno, da ljudje, ki me niti ne poznajo, tako suvereno verjamejo v to. Sicer sem potem izvedel, da je Rovinj bojda hrvaška meka za geje. To zgodbo sem prenesel tudi v novi stand-up, kjer na glas razmišljam, zakaj je bil tisti človek tako trdno prepričan, da sva midva Z Mirzo geja, ker sva se v bistvu vedla le kot prijatelja. Nisva sredi plaže drug drugemu utirala sončne kreme ali pa ležala v žlički. Potem pa sem se spomnil, da sem imel ravno takrat tisto hernijo medvretenčne ploščice. Zato sem se vsakič, ko sem se usedel, usedel počasi in previdno. In on je mislil, da imam kaj drugega poškodovanega tam zadaj. Zagotovo je bil prepričan, da sva na porivalnem vikendu. [smeh]

45. Kaj pa kritike na račun tvojega dela? Ti je, na primer, že kdo kdaj rekel, da nisi smešen?

Seveda. Vsak ima svoje mnenje. So ljudje, ki jim grem tako na živce, ki jih v nekem trenutku tako razjezim, da mi morajo to takoj sporočiti. In dobim kakšno sporočilo. Ampak jaz komentarje, ki niso argumentirani, avtomatično diskreditiram. Kaj naj s takšnimi komentarji? Vsem, ki mi govorijo, ki so mi že rekli ali pa mi še hočejo reči, da nisem smešen, bi rad rekel, da se strinjam z njimi. Ker zanje zagotovo nisem smešen. In prav je tako, ker tako mora biti. Ne morem biti vsem smešen. Če bi hotel biti vsem smešen, bi šel delati vrsto humorja Charlieja Chaplina, zgolj situacijsko komedijo. Pa stavim, da je tudi tistem času kdo potožil, da Chaplin sploh ni smešen, ker tudi on lahko to dela.

46. S čim hraniš svoj humor?

Zadnje čase zelo rad sledim nastopom Louisa C. K.-ja. Polega Jima Jefferiesa je on trenutno zame najboljša zabava. Bilo je celo tako, da ko sem pred časom nekam letel, sem razmišljal, zakaj se ljudje pritožujejo nad letali. Ker z letali letimo, smo v zraku, to je neverjetno. Potem pa gledam Louisov stand-up in vidim, da ima on že razdelano to šalo. Podobno se mi je pripetilo pri Kattu Williamsu. Nekje sem prebral, da je tiger pojedel svojega skrbnika in so tega tigra potem ubili. Jaz sem popizdil – zakaj so ga ubili, tiger je bil samo tiger, skrbnik je zajebal, podobno kot pri tisti gorili Harambe. Žival je samo žival. Na to temo sem potem začel pisati material, nakar na Youtubu najdem starejši nastop Katta Williamsa in odkrijem, da je imel on že takrat odlično razdelan enak štos.

47. To je dobra navezava na temo plagiatorstva, ki med komiki niti ni tako redka stvar. Amy Schumer so že dvakrat obsodili, da je kradla šale in ji to tudi dokazali. Na eni strani gre lahko za čisto krajo, po drugi strani pa komiki ves čas živite v svetu šal, katerih narava je v tem, da se jih pove naprej. Obstaja strah, da ponotranjiš neki štos in ga nevede uporabiš v svojem nastopu?

Kar se tiče intelektualne lastnine, bi to moralo biti urejeno. Ne besedo za besedo, ampak bolj stavek za stavek. Saj lahko hitro vidiš, ali je kdo povedal isto šalo ali ne. Lahko se malo spremeni, ampak če ne vsebuje nove premise in novega zaključka, potem je to ista šala ‒ in to je kraja. Govoriva v primeru, ko nekdo ponovi triminutni izsek. Je pa res, da ko pogledaš toliko nastopov in slišiš toliko šal, lahko kakšno popolnoma nevede ponotranjiš. Meni se je nekoč pripetilo na odru, ko sem improviziral in se mi je utrnila ideja za šalo, potem pa sem ugotovil, da sem vse skupaj izpeljal na zelo podoben način kot Carlos Mencia, ki pa je bil, ironično, ravno tako kot Amy Schumer obtožen kraje šal. On je imel sicer drugačen zaključek, ampak sem bil prepričan, da sem to prej slišal ravno pri njem, šalo ponotranjil in čez tri leta mi je blisknila v glavo.

48. Strah, da ponoviš nekaj, kar je nekdo že rekel, potem obstaja?

Pri pisanju materiala včasih dobim občutek, da sem mogoče to že kje slišal. Ampak temu se ni mogoče ogniti. Teme so bolj ali manj iste in se ne spreminjajo zelo hitro. Primer. David in Victoria Beckham imata sina, ki mu je ime Brooklyn, po mestu, v katerem sta ga spočela. Kateri komik ne bo v tem videl fore? Ravno pri tem se je tudi zgodilo, da sta imela slovenski in hrvaški komik izpeljano skorajda identično šalo, le da je slovenski komik rekel, da bi po tej logiki njemu bilo ime Novo mesto in bi imel brata z imenom Kranjska Gora, hrvaški komik pa, da bi bila Split in Zadar. A je to kraja? A je to intelektualna lastnina? Ni, le šala je tako očitna, da je več ljudi prišlo do istega zaključka.

49. Odlični komiki, kot so Louis C. K., Owen Wilson, Jim Carrey, Woody Allen in ne nazadnje tudi pokojni Robin Williams imajo pogosto težave z depresijo. Zakaj je po tvojem smisel za humor tako zelo tesno povezan z žalostjo in obupom?

Mogoče zato, ker je humor dober ventil za emocionalno čiščenje, obenem pa si kot komik na ta ventil konstantno priklopljen in ga tako ne moreš koristiti samo takrat, ko ga osebno potrebuješ. Takrat pa potem ne deluje več. Zaveš se, da so vse samo šale, realnost je pa še vedno takšna, kot je. Pa seveda cinizem. Dober komik mora biti ciničen, sarkastičen, da ima lahko distanco do stvari, da se lahko dela norca. Cinik, ki pade v slabo obdobje, ki ga humor ne more rešiti, je vedno na robu depresije. Ko gre vse narobe, krivdo vedno iščeš v sebi, če pa to zgodi prevečkrat, jo potem tudi najdeš in potenciraš.

50. V luči tega te moram seveda vprašati – si srečen?

Pa … ja. Sem srečen. Zaenkrat sem srečen. Vem, kaj bi rad. Imam sicer ambicije, ki bi mi lahko oteževale to srečo, če mi ne uspe, ampak s tem se bom soočal, če se zgodi. Mislim, da sem srečen. No, ne mislim ‒ jaz sem srečen. [smeh] Pri meni je to, da sem srečen, pogojeno s tem, da sem nekaj uspešno opravil in sem lahko pomirjen. Trenutno pa sem ravno v drugem stanju, ko imam nešteto opravkov in priprav za nastop. Sicer sem srečen, da imam to priložnost, ampak nisem pa v tistem blaženo srečnem stanju. Ne še.

TEKST Darjo Hrib
FOTO Marko Delbello Ocepek

Nekaj zanimivosti o Hughu Hefnerju za katere morda niste vedeli.

Slovenski izdelek na Hefovi steni

Dvorec Hugha Hefnerja na Beverly Hillsu je od poletja 2013 krasila prečudovita vezenina z Natalijo Osolnik, ki jo je na podlagi fotografije Aleša Bravničarja izdelalo izjemno slovensko podjetje Vezenje Ercigoj, ki domuje v ljubljanski Šiški. O njihovih krasnih vezeninah smo v Playboyu tudi obsežneje pisali, ne boste oa obžalovali, če boste skočili na njihovi spletni strani www.ercigoj.com in še zlasti www.ercigojart.com. Pedvsem ne spreglejte eStitch – fotovezenin. Stoletno zgodovino fotografije in tisočletno tradicijo vezenja so namreč pri Ercigoju združili v tehnologijo eStitch. S sukanci in iglami ustvarjajo vezenine, ki so fotorealistične poustvaritve motiva fotografije, z vsemi barvnimi prelivi, detajli in odtenki. Sodelujejo s številnimi priznanimi slovenskimi in tujimi fotografi, ki svoje objektive usmerjajo v dokumentarne, umetniške in erotične motive. Steve McCurry, Klavdij Sluban, Jarmo Pohjaniemi, Diana Lui, Chris de Bode, Borut Peterlin, Aleš Bravničar, Zvone Šeruga in Sašo Kos so samo nekateri fotografi, za katere so na osnovi njihovih fotografij izdelali vezenino eStitch. Izjemnost Ercigojevih izdelkov je ne nazadnje potrdil sam Hef, ko je neprecenljivo vezenino obesil med svoje druge dragocenosti.

Spoštovan v Hollywoodu

Spomnimo, da je prav Hugh Hefner rešil tisti znameniti napis Hollywood na losangeleških gričih, ki so ga nepremičninarji želeli podreti, da bi tam gradili luksuzne vile. Leta 2010 je prispeval 900 tisoč dolarjev za to, da je v sklopu neprofitne skupine za ohranitev napisa kupil še zadnji kos nedoločene parcele za napisom in tako preprečil njegovo rušenje. To je bilo sicer njegovo že drugo reševanje napisa, saj je leta 1978 skupaj z nekaterimi istomislečimi financiral prenovo takrat propadajočega napisa. Tudi za to se mu je Hollywood večkrat oddolžil, me drugim s praznovanjem njegovih rojstnih dni in z zvezdo na Hollywoodski aleji slavnih.

Veliki zajec

Med letoma 1970 in 1976 je Hef omislil svoje letalo DC-9, Big Bunny, z oznako N950PB, ki ga je prepleskal v črno in mu na rep narisal Playboyevega zajčka. Na svojem prvem letu leta 1970 je njim pristal v Londonu, kjer je imel potem tudi intervju. Seveda so z letalom ob Hefu letele zajčice, kakšne plejmejtke, poskrbljeno je bilo za hrano in pijačo ter raznorazno drugo udobje, seveda ni manjkala niti razkošna postelja. Na so se kadile pipe in disko plesišče je bio obvezen del vsake zabave. Hefner je poskrbel, da se je letelo v stilu. Pogostitve, glasba in užitek, visoko nad oblaki.

Čikaški dvorec

Hef je avgusta 1959 na čikaškem stadionu organiziral Playboyev prvi festival džeza, ki ga je kritik Leonard Feather poimenoval največji vikend v zgodovini džeza, jeseni 1959 si zamislil televizijski šov Playboy's Penthouse, ki je spominjal na zabave v njegovem stanovanju in ki so ga na televiziji predvajali že januarja 1960, je decembra 1959 kupil Chicago Mansion, prvi Playboyev dvorec.

Losangeleški dvorec

Leta 1971 je Hef kupil Playboy Mansion West, Playboy pa ga je leta 2016 prodal. Ko se je Hefner vselil v svoj razvpiti losangeleški dvorec, so se na turo po dvorcu, skupaj s podzemnim Grottom, lahko odpravili tudi Playboyevi bralci. Sin Marston je leta 2009 v intervjuju dejal, da je bil Grotto verjetno najbolj nenavaden del posestva, »kot da bi stopili v zono somraka. V njem je nekaj čarobnega – morda zato, ker je tam tako vroče, da te naredi kar omotičnega. Žensko takoj spravi v pravo razpoloženje.«

(P. B.)

Eden najbolj priljubljenih slovenskih športnikov, smučar prostega sloga v disciplini smučarski kros, Filip Flisar je znan po tem, da je vedno v akciji. Tokrat ga nismo ujeli na enem izmed napornih treningov, ampak kar pred filmskimi kamerami, kjer se je več kot očitno dobro zabaval. V nadaljevanju si lahko pogledate nekaj ekskluzivnih fotografij iz zakulisja snemanja.

Filp Flisar je postal obraz nove kampanje OMV Slovenija, ki bo s 1. decembrom 2017 začel ponujati novo dizelsko gorivo OMV MaxxMotion Performance Diesel. Na 15 bencinskih servisih OMV ob avtocestnem križu boste tako lahko po novem izbirali med dvema vrstama dizelskega goriva – obstoječim OMV Sprint Dieslom in novim OMV MaxxMotion Performance Dieslom. 

Odlična vzdržljivost tudi v zimskih mesecih

V mrzlih obdobjih je pomembna izbira goriva z lastnostmi, ki vozilu omogočajo brezhiben vžig motorja in vožnjo brez skrbi. Navedeni izziv odlično rešuje OMV MaxxMotion Performance Diesel, ki s posebno formulo zagotavlja odlično vzdržljivost, varen zagon in vrhunsko delovanje tudi v najbolj ostrih zimskih pogojih.

Gorivo najvišje kakovosti OMV MaxxMotion Diesel je zasnovala inovacijska skupina v Avstriji. Prideluje se izključno v OMV rafineriji Schwechat, ki je ena največjih in najmodernejših rafinerij v Evropi, od kjer se direktno razvozi na servise po Sloveniji.

Vodja inovacij in razvoja v OMV Nikolai Schubert je ob predstavitvi pojasnil: »Odlične zimske lastnosti OMV MaxxMotion Diesla zagotavljajo, da se lahko vozniki zanesejo na svoj avtomobil tudi pri ekstremno nizkih temperaturah. To omogoča posebna formula, ki smo jo razvili na podlagi naših izkušenj in tehničnega znanja.«

OMV MaxxMotion Performance Diesel se lahko pohvali s točko mašenja hladnega filtra (CFPP) do –40 stopinj Celzija, poleg tega pa poskrbi za večjo moč in zmogljivost avtomobilskega motorja. Inovativna formula zagotavlja čistočo in odpravlja obstoječe usedline, zato se posledično ustvarja manj emisij. S preprečevanjem korozije novo dizelsko gorivo povečuje življenjsko dobo in zagotavlja optimalno delovanje motorja v vseh letnih časih. Večja moč, boljši pospešek in odlična zmogljivost so otipljive prednosti, v katerih bodo uživali vsi ljubitelji jeklenih konjičkov. Dizelsko gorivo OMV MaxxMotion Performance Diesel je popolna rešitev za brezskrbno in zanesljivo vožnjo tudi v najbolj ostrih zimskih pogojih.

Prihod novega goriva v Slovenijo je pozdravila tudi generalna direktorica družbe OMV Slovenija Vanja Lombar: »Veseli nas, da lahko našim gostom ponudimo razširjen portfelj dizelskega goriva. OMV MaxxMotion Diesel prinaša resnične in merljive prednosti v vseh vremenskih razmerah – maksimalno moč, odlično vzdržljivost in daljšo življenjsko dobo motorja. Ponosni smo, da bo od decembra dalje na 15 bencinskih servisih OMV na razpolago najboljše dizelsko gorivo v Sloveniji.«

Najkrajši, najkonkretnejši in po mojem najboljši odgovor sem, kot pišem v prelogu svoje knjige Goli v ljubezni, odkril v romanu Vsako človeško srce: intimni dnevnik Logana Mountstuarta (Any Human Heart: The Intimate Journals of Logan Mountstuarta) iz leta 2002. Napisal ga je škotski pisateljski odličnjak William Boyd, ki je napisal tudi scenarij za televizijsko miniserijo Vsako človeško srce, prvič predvajano leta 2010. Roman in miniserija (oba vroče priporočam) sta me navdušila, ker edinstveno in prepričljivo pripovedujeta življenjsko zgodbo moškega, Britanca Logana, ki se mu je zaradi nadpovprečne želje po seksu zgodilo veliko lepega, pa tudi kar nekaj grdega. Trenutek, ki bi ga rad delil z vami, je eno izmed Loganovih srečanj z njegovim psihiatrom, med katerim ga Logan vpraša, kateri šoli psihiatrije pripada. Ta se nasmeje, preden odgovori, da je pripadnik staromodne enostavne šole s'n'm.

S’n’m

In kaj naj bi bilo s'n'm? Ne, ne, ni to, na kar ste morda pomislili, ampak sex and money. Seks in denar. Pristavil je, da veliko večino moških v življenju žene ali seks ali denar ali oboje. Denar me ni nikoli gnal. Seks pa, ojoj, ta pa mi že zelo zgodaj ni dal in mi še vedno ne da miru. Zaradi seksa se vse bolj navdušujem za reinkarnacijo, o kateri je Henry Miller izrekel daleč najboljši misel, ki je bila v bistvu o… seksu: »Seks je eden izmed devetih razlogov za reinkarnacijo. Preostalih osem je nepomembnih.« Priznam. Seks je bil glavni razlog, da sem odkril ikonično revijo Playboy, ki se je rodila precej prej, leta 1953, preden sem se rodil sam. Ne bom se pretvarjal, da me je v njej sprva zanimalo karkoli drugega kot ženska golota oziroma gole ženske, neznane in znane lepotice, ali da sem se takrat zavedal tega, kako pomembna je bila za liberalizacijo ZDA in sveta, za emancipacijo žensk, posebno za njihovo seksualno emancipacijo, in za zmago seksualne revolucije. Kdor je mislil ali še misli, da je Playboy samo revija z nagicami ali samo seks revija, ga zelo verjetno nikoli ni prelistal ali pa je 'bral' samo strani z golimi lepoticami.

Današnji mladi moški, ki ste samo nekaj klikov oddaljeni od ton ženske golote, si ne morete niti približno predstavljati, kako so nam fantom zadrhtele roke, ko smo listali 'svojega' prvega Playboya. Počutil sem se kot otrok v trgovini z bomboni …

Najsrečnejši mačkon

Šele čez veliko let sem prebral skoraj enake besede pokojnega očeta Playboya Hugha Hefnerja: »I am a kid in a candy store!« Sem otrok v trgovini z bomboni! Jaz sem njegove bombone samo gledal na listih, on jih je užival v živo.

To, kar je gnalo njega, je zelo rad opisoval s sanjami. Njegove najbolj znane besede so verjetno »Življenje je prekratko, da bi živel sanje koga drugega.« Kaj je sanjal on? »Sanjal sem neuresničljive sanje, pa so se uresničile nad vsem, kar sem si lahko zamišljal. Sem najsrečnejši mačkon na svetu,« je trdil Hefner. Je s temi sanjami imel v mislih seks, denar ali oboje? Ali kaj več od tega? Seksa in denarja je imel šest desetletij na pretek. Hefner naj bi spal s stotinami zajčic in leto za letom s približno enajstimi od dvanajstih lepotic meseca, od katerih je ena postala lepotica leta. V določenem obdobju je hodil s sedmimi… sočasno. Dve od njegovih treh žena sta bili iz Playboya, prva je bila iz časa pred njim. Brez nje morda ali celo zelo verjetno Playboya nikoli ne bi bilo. In Hefner ne bi postal »najsrečnejši mačkon na svetu«, ki je delil posteljo s stotnijami najboljših mačk oziroma zajčic.

Usodna nezvestoba

V Playboy ga je morda najprej gnala prevara prve žene Mildred Williams, Milly, kot ji je ljubkovalno rekel. Srečala sta se na kolidžu sredi štiridesetih let prejšnjega stoletja. In se seksualno zaobljubila drug drugemu. Ko je Hefner med drugo svetovno vojno služboval v ameriški vojski, ga je Milly prevarala. Spala je z drugim moškim. Ko je razlagal, kako zelo ga je to prizadelo, je veliko povedal o tem, kako je bilo v tedanjih razmerjih: »Mislim, da sta najino razmerje verjetno držali skupaj dve leti predigre. To za tiste čase ni bilo nič nenavadnega. Večina mojih najbližjih prijateljev ni seksalo pred poroko. Milly in jaz sva malo pred poroko.«

Že po njunem prvem seksu mu je razkrila, da ni bila več devica. »Dobesedno sem se šparal za svojo bodočo ženo, a mi je po seksu povedala, da je imela afero. To je bil najbolj uničujoč trenutek v mojem življenju. Moja žena je bila seksualno bolj izkušena kot jaz.« Po priznanju afere je imel Hefner »vedno občutek, da je bil z njima v postelji ta drugi tip«. Kot večina drugih moških, pa naj to priznajo ali ne, ni nikoli prebolel afere ženske, ki jo je ljubil. Vseeno sta se poročila. V zakonu sta se rodila dva otroka. Playboy se je rodil v četrtem letu zakona. Ko je bil Playboy star šest let, se je Hefner leta 1959 ločil. Drugič se je poročil šele čez tri desetletja, leta 1989. Z dekletom meseca in leta Kimberley Konrad, s katero sta bila poročena 21 let. Do leta 2010. Tudi v drugem zakonu sta se rodila dva otroka. Playboyevo dekle meseca in leta je bila tudi njegova tretja žena, njegova vdova Chrystal Harris, s katero se je poročil leta 2012, ko je bil star 88 let, ko je libido že veliko let hranil z viagro. Na poročni dan je imela komaj 26 let.

Picasso, Nietzsche, džez in … seks

Samo on je zares vedel, ali ga je v življenju gnalo uresničenje neuresničljivih sanj o seksu in denarju, koliko je na sanje o seksu vplivala prevara prve žene Milly in koliko družbene okoliščine, omejenost, konservativnost in puritanstvo tedanje družbe. Prvo številko Playboya je ustvarjal kot mlad 27-letni politično liberalen novinar in psiholog (kar je bil po izobrazbi), mlad (vsaj po stažu) mož in mlad oče.

Hefner je v prvi številki napisal: »Če si moški, star od 18 do 80 let, je Playboy zate. Mi uživamo pri mešanici koktajlov in predjedi, ob razpoloženjski glasbi na gramofonu in povabilu znanke na tih pogovor o Picassu, Nietzscheju, džezu in … seksu.«

Hefnerjevo ikonično stvaritev ljudje zelo različno vidijo in razlagajo. Nazadnjaki in desničarji trdijo, da je pokvaril družbo in posebno ženske. Del feministk trdi, da je kriv za glamurizirano seksualno izkoriščanje žensk. Sam menim, da je pomembno liberaliziral, izboljšal in polepšal svet. Leta 1953, ko se je Playboy prvič pojavil, je bilo, ko je šlo za spolnost, v Ameriki nezakonito vse razen spolnih odnosov zakoncev. Hefner in Playboy sta se takoj odločno postavila tudi proti rasizmu. Hefnerjeva definicija obscenosti, ki so mu jo nekateri kritiki očitali, je ena izmed najboljših: »Rasizem, vojna nestrpnost so obscenosti, seks pa ni. Kako žalosten in hladen bi bil svet, če mi ne bi bili seksualna bitja … To je v srcu tega, kar smo.« Natančno tako. Človek je najbolj seksualno bitje med vsemi bitji. Ne samo moški, kot je v zahodni civilizaciji veljalo veliko stoletij, ampak tudi ženska. Kot pri umetnosti je tudi pri seksu glavna svoboda izražanja. Če kje, potem mora imeti človek moškega in ženskega spola ultimativno svobodo izražanja pri seksu: seksati, kolikor veliko (ali malo) želi, vsakič v drugem položaju ali vsakič v misijonarskem, vedno od zadaj ali nikoli od spredaj, viseč z lustra ali stoječ pred ogledalom …

Od gospodinj do zajčic

Vsekakor ima Hefner veliko zaslug za splošno emancipacijo žensk. V času, ko se je pojavil prvi Playboy, so bile maloštevilne ženske, posebno v puritanski konservativni Ameriki, kaj drugega kot gospodinje, ki so morale možem ustreči v vsem. Od kuhinje do spalnice. Ne da bi v spalnici mislile nase. Največ je prispeval pri seksualni emancipaciji žensk in ima veliko zaslug za zmago seksualne revolucije. Igral je zelo pomembno vlogo pri tem, da spolnost že dolgo ni nekaj, kar moški dela ženski, da bi zadovoljil sebe, ampak nekaj, pri čemer imata oba, moški in ženska, povsem enake pravice in tudi dolžnosti. Ter pri odpravljanju dogem, zlasti tiste, da so moški bolj seksualna bitja od žensk, skratka, da si moški bolj želijo in da bolj uživajo v spolnosti kot ženske, kar je seveda eden največjih nesmislov v zgodovini zahodne civilizacije (na Daljnem vzhodu so seks, vključno z ženskim orgazmom, pred več kot dvema tisočletjema študirali enako pozorno kot matematiko in filozofijo).

Zaradi Playboya se je po svetu dramatično zmanjšalo število nimfomank, če sodimo po genialni sarkastični misli ameriške pisateljice in novinarke Mignon McLaughlin iz petdesetih let: »Nimfomanka je ženska, ki je enako obsedena s seksom kot povprečni moški!«

Normalizacija ženske seksualnosti

Nekateri Hefnerjevi kritiki, posebno del feministk, trdijo, da je ‒ čeprav se je sam leta 1986 v intervjuju za Newsweek razglasil za feminista ‒ ženske videl samo kot seksualne objekte in da je zanje ustvaril samo še eno omejeno vlogo, med katerimi lahko izbirajo: vlogo seksualnih trofej za zbiratelje. Playboyev proženski aktivizem naj bi služil samo interesom Playboya, ne pa emancipaciji žensk. Promoviral naj bi več seksa za ženske, da bi ga moški še več uživali. Zaradi vsega tega naj bi Hefner sovražnik ženskega gibanja. Pa to vse preprosto ni res. Playboy je bil pod njegovim poveljstvom zaveznik liberalnega, naprednega dela ženskega gibanja. Zelo zgodaj se je, na primer, postavil za pravico žensk do umetne prekinitve nosečnosti. Prav tako za kontracepcijo. In spolno vzgojo.

Hefner se je strinjal z večino tistega, kar je napisala Betty Friedan (1921‒2006), pisateljica, aktivistka, feministka in vodilna osebnost ženskega gibanja v ZDA v knjigi The Feminine Mystique. Oba sta trdila, da delovanje družbe v petdesetih letih in prek ni bilo smiselno v nobenem oziru in da je bilo tako rekoč nepriznavanje ženske seksualnosti nekaj nenormalnega. Verjetno največja Hefnerjeva zasluga je bila ravno normalizacija ženske seksualnosti. Pravica žensk, da v seksu uživajo povsem enako kot moški. V Playboyu so objavljale članke nekatere izmed vodilnih feministk, od Margaret Atwood do Germaine Greer. Zaradi vsega tega je bil Hefner pomemben zaveznik ženskega 'osvobodilnega' gibanja. 'Kolateralna korist' zanj pa tudi njegove prijatelje, ki so ga radi obiskovali v njegovem dvorcu, je bilo uživanje obilice seksa.

Intervjuji

Playboyeva orjaška zasluga ni samo to, da je seks postal mainstream, nekaj, o čemer že več desetletij in danes v medijih govorimo in pišemo enako svobodno kot o vsem drugem pravzaprav. Kot na primer o modi ali prehrani. Znan je postal tudi po 'neskončnih' intervjujih (v slovenskem je tudi intervju z menoj, decembra 2003) z nešteto znanimi ljudmi, od zvezdnikov do intelektualcev, ki so zelo pogosto povedali veliko več kot bi v intervjujih z drugimi publikacijami. Nekateri so postali legendarni, med njimi intervjuji z Martinom Luthrom Kingom mlajšim, Johnom Lennonom in Yoko Ono (leto pred njegovo nasilno smrtjo), očetom Appla Stevom Jobsom, Malcolmom X-om … Eden izmed najbolj nepozabnih intervjujev je bil z vernim demokratskim predsedniškim kandidatom Jimmyjem Carterjem leta 1976, predvsem zaradi priznanja bodočega predsednika, da je velikokrat prešuštvoval: »Veliko žensk gledal s poželenjem. V svojem srcu sem velikokrat prešuštvoval.« Seveda. Svetnikov ni, s(m)o samo grešniki (manjši in večji).

Literarna revija?

Hefner je bil upravičeno ponosen tudi na svojo literarno tradicijo in vsebino. V njem so zgodbe ali celo romane v nadaljevanjih objavljali tako veliki literati, kot so John Steinbeck, Jack Kerouac, Arthur C Clarke, Haruki Murakami in že omenjena Margaret Atwood. Ena izmed najboljših šal, ki jih je povedal Hefner, je z zabave ob 25-letnici Playboya. Obdan z zajčicami je dejal: »Moje dame, to je bilo čudovitih 25 let, za katera se moram zahvaliti vam. Brez vas ne bi imel nič drugega kot literarno revijo!«

Bi verjeli kakšnemu moškemu, da kupuje Playboy zaradi intervjujev ali literature ali da je najprej prebral intervju in literarni prispevek in šele potem pogledal lepe gole ženske? Jaz ne bi. Nekdanja literarna urednica Playboya Amy Grace Loyd je morda najbolje opisala uredniško politiko ikonične revije, ko je leta 2009 dejala: »Imaš reči, ki pritegnejo moško oko, in potem imaš reči, ki obogatijo njegovo intelektualno in duhovno življenje.« Tudi moških, ki ne berejo literature. Ni bilo malo literatov, ki so se branili pisanja za Playboy zaradi domnevne načelnosti ali zato, ker bi jih za to kritizirale matere, žene in hčerke. Številni pa so radi pisali za Playboy, tudi zato, ker jih ta ni cenzuriral. Tudi če so pisali o kontroverznih temah. Pa tudi zato, ker so bili honorarji zanje zelo visoki. Tudi sam sem napisal kar nekaj zgodb za slovenski Playboy, na kar sem ponosen.

Seks je tolažba, kadar ne moreš imeti ljubezni?

Britanski pisatelj Roald Dahl, ki je najbolj znan po pisanju za otroke, je v Playboyu objavil več zgodb, med njimi dve o stricu Oswaldu, največjem ženskarju na svetu. Feministka Margaret Atwood je napisala več zgodb za Playboy, med njimi zgodbo The Bog Man, ki je o študentu arheologije, ki gre na popotovanje s svojo poročeno profesorico – ljubimko.

Za Playboy je pisal tudi oče Jamesa Bonda, britanski avtor Ian Fleming. Roman V službi njegovega visočanstva je Playboy leta 1963 objavil v nadaljevanjih. V bondijadi s tem naslovom 007 v enem od kadrov bere izvod Playboya. Velemojster znanstvene fantastike Arthur C. Clarke je dolgo pisal za Playboy, od zgodb, ki jih je objavil, pa je verjetno najbolj znana (objavljena leta 1964) zgodba Pokliči F za Frankenstaina o telefonskem omrežju, ki zavlada svetu.

Znameniti avtor Lolite Vladimir Nabokov je v Playboyu objavil vrsto zgodb pa tudi dva romana v nadaljevanjih. Playboy se je posrečilo tudi nekaj, kar se ni nikomur drugemu. Leta 2009 je kupil pravice za njegov nekončani roman The Original Of Laura (Laurin izvirnik) in objavil izvleček s pet tisoč besedami. Za Playboy je pisalo tudi kar nekaj Nobelovih nagrajencev, med njimi kolumbijski literarni velikan in avtor misli: »Seks je tolažba, kadar ne moreš imeti ljubezni!« Gabriel Garcia Marques. V Playboyu je leta 1968 objavil zgodbo Najbolj čeden utopljenec na svetu. Normanu Mailerju je Playboy plačal šestštevilčni honorar za zgodbo o legendarnemu boksarskem dvoboju Gerogea Foremana in Mohameda Alija, po kateri je nastala knjiga The Fight (Bitka). Sama ena od pisateljic, ki so objavljale v Playboyu, je tudi gola pozirala zanj. To je bila prsata lepotica Alice Denham (1927‒2016). Leta 1955 je Playboy objavil njeno zgodbo o mladi ženski, ki spi s hazarderjem za tisoč dolarjev, leto kasneje je gola pozirala zanj, da bi se promovirala kot pisateljica.

Kot Sveto pismo brez molitev

Ameriški Playboy je, menda s privoljenjem svojega očeta Hefnerja, pred dvema letoma pod vodstvom njegovega sina panično, vsaj v tiskani podobi, s svojih strani odstranil goloto. Ob napovedi te odločitve sem mislil, da gre za prvoaprilsko šalo. Playboy brez golih žensk? Kot bi Vatikan napovedal, da v novem ponatisu Svetega pisma ne bo več molitev. 'Gledalci' Playboya so bolj šokirani kot bralci, posebno nekdanji, ki vedo, da Playboy nikoli ni bila samo revija z nagicami ali seks revija. Za tako revolucionarno spremembo, kot je bila ukinitev golih lepotic, stebra uredniške politike, je bil kriv internet, zaradi katerega so revije z žensko goloto v finančnih težavah: internet 'gledalcem' ponuja na tone golih lepotic, tudi 'ginekološko' posnetih, in večinoma slabo pornografijo.

»Jaz sem se rodil v bolj romantičnih časih … in žal mi je za mlade ljudi zaradi izgubljene magičnosti, ker gre v razmerjih za veliko več kot to, da ima dekle gležnje za vratom,« je leta 2011 komentiral Hefner. Dobro leto po ukinitvi golih žensk, po priznanju napake, so se te vrnile v svoj prvi dom. Playboy bo preživel po zaslugi Hefnerjeve dediščine.

»Revija je spremenila svet in družbene vrednote, ga liberalizirala, dosegla mlade ljudi najprej v Ameriki in potem po svetu. Zaradi nemajhne vloge Playboya danes živimo v drugačnem svetu in na to sem zelo ponosen,« je pred nekaj leti dejal Hefner. Se strinjam.

Strinjam se tudi z besedami enega izmed njegovih prijateljev, ki je ob Hefnerjevi smrti napisal, da je bil »VELIKAN založništva, novinarstva, svobode govora in državljanskih pravic ter resnični original«. Bil je tudi medijski pionir in ikona popularne kulture. Bil je unikat.

Počivaj v miru ob Marylin Monroe, Hef. In hvala ti za … vse.

TEKST Brane Kastelic
FOTO Playboy ...

Hugh Hefner je umrl, star 91 let. To pomeni, da so ga različne generacije moških doživljale na različne načine. Skozi desetletja so bile interpretacije ustanovitelja znamke Playboy odvisne od odseva družbe, v kateri je opazovalec odraščal. Hugh Hefner v šestdesetih je bil drugačen od Hugha Hefnerja v osemdesetih in ta je bil še kako drugačen kot Hefner v novem tisočletju.

Prav slednja, najbolj aktualna podoba, pa je šefa nebes na zemlji še kako motila. In prav to je bila podoba, ki jo je v zadnjih desetletjih sprejemalo bržda največ ljudi. Podoba, ki je verjetno najbolj domača tudi številnim v Sloveniji.

Hugh Hefner je močneje utripnil na zemljevidu Slovenije leta 2001, ko je maja tega leta izšla prva številka slovenskega Playboya. Takrat sta znamka in njen znameniti lastnik postala še bolj relevantna, a to je bilo tudi obdobje, ko se je Hefnerjev imidž vse preveč vrtel le okoli dekadentnega življenja v Playboyevem dvorcu, kjer se je naokoli smukal z brhkimi, skoraj štirikrat mlajšimi blondinkami in se kot od realnosti odklopljeni starec pojavljal v resničnostnih burkah tipa The Girls of the Playboy Mansion. Playboy in njega so sicer še vedno enačili s svobodnjaškim, uživaškim, spolno izpopolnjenim življenjem, a hkrati so šli daleč od dejstva, da sta tako znamka Playboy kot tudi Hugh Hefner veliko več kot le odmev davne seksualne revolucije.

Let's Play, Boy

Leta 2008 sta režiserja Ingmar Trost in André Schäfer v produkciji FLORIANFILM Produktion in koprodukciji z ARTE G.E.I.E.posnela odličen uro in pol trajajoč dokumentarec Let's play boy. planetarni imperij Hugha Hefnerja, ki prinaša zgodovino, kakor jo pripoveduje sam Hugh Hefner, ki se v filmu seveda tudi sam pojavlja, poleg njega pa tudi Christie Hefner in nekateri uredniki tujih izdaj Playboya po svetu, pa Playboyeva dekleta, zajčice, Playboyevi fani ...

Poglejte na www.playboy.wfilm.de/Lets_Play_Boy, film pa lahko kupite na nemškem Amazonu.

Plejboj, aktivist, upornik

Leta 2009 Hefner je prišel na svitlo najodmevnejši iz leta 2009, saj je tudi pri tem sodeloval gospod Hefner, in sicer s svojo dokumentacijo. Kajti gospod Playboy je imel še eno nadvse zanimivo zaposlitev – marljivo in vestno je zapisoval in shranjeval vse delčke svojega življenja. Sčasoma je nastala zbirka več kot 2600 dnevnikov, on pa je s tem prišel tudi v Guinnessovo knjigo rekordov kot lastnik najbolj obširne beležke osebnega življenja. Da je na podlagi nastala tudi njegova biografija v knjižni obliki, obsegajoča kar šest debelih zvezkov, preberite na sosednjih straneh. No, dokumentarec že v naslovu poudari njegove številne vplive in ga označi s tremi besedami: Hugh Hefner: Playboy, Activist and Rebel‒ Hugh Hefner: plejboj, aktivist in upornik. Jasno, saj je bil Hef aktivist in upornik, bil je kulturno in politično angažiran. Dokumentarec s ščepci humorja razkriva resnično ozadje vseh naporov, da je Playboy nastal in obstal. V tem je Hefner videl ne le obrambo lastnega imperija, ampak širšo obravnavo tematik, ki so bile pred prihodom Playboya utišane. Film razkriva številne divje bitke z vlado, versko desnico in militantnimi feministkami, vse v upanju, da mu bo v družbi, ki je, kot v dokumentarcu reče sam, diskriminacijo skrivala pod pretvezo verskih svoboščin, uspelo preprečiti predvsem kriminalizacijo naših seksualnih življenj. Ker seks pač ni le orodje za razplojevanje vrste. In v številnih segmentih mu je to celo uspelo. Ko pa spregovori o problematiki istospolnih porok, postane jasno, da vse njegove bitke niso dokončane.

Hollywood je zato vedno imel rad Hefnerja in Hefner je zato vedno bil del tega Hollywooda. Znamka Playboy je sicer imela lastno produkcijo erotičnih filmov, a kot se za vse impresivne znamke spodobi, je Playboy svoje mesto večkrat našel tudi v klasični filmski industriji. Na velikem platnu je tako znameniti zajček večkrat navduševal gledalce. Se spomnite, kako od veselja poskočijo vojaki v kultnem filmu Apokalipsa, zdaj! iz leta 1979, ko v vojaškem oporišču pristane črn helikopter z belim Playboyevim zajčkom na kljunu in dvema seksi zajčicama na krovu?

Ameriški plejboj – Hefnerjeva zgodba v seriji

Zgodbe o Hefnerju se tako pišejo na številnih koncih. Eno aktualnejših zapisuje tudi ekskluzivna serija iz studiev Amazon, ki na podlagi več kot 17 tisoč ur posnetkov in vseh Hefnerjevih osebnih arhivov predstavlja dokumentarno biografsko igrano dramo American Playboy: The Hugh Hefner Story. Deset epizod, ki so se odvrtele letos spomladi, podrobneje razkriva, kaj je v resnici bilo v srcu Playboya. Kaj je Playboy pomenil svojim bralcem, ne le tistim uspešnežem, ki so lahko živeli kot pravi plejboji, ampak tudi najstnikom, ki so revij skrivali pred starši, študentom, ki so si dekleta s sredine revije lepili na stene, pa mornarjem, celo zapornikom. To je bil čas, ko tovrstne publikacije niso bile dosegljive vsepovsod, Playboy pa je takrat vstopil v svojo zlato dobo.

Hefnerja v seriji igra mladi Matt Whelan, novozelandski igralec sicer brez impresivne filmografije (no, nastopil je kot Daniel Van Ness v odmevni seriji Narcos, a je fantastično uprizoril pravega Hefnerja. Ujel je njegove geste, mimiko, celo glas. Zgodba v seriji se osredotoča na petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, z določenimi segmenti, ki se zaključujejo na začetku osemdesetih, ko je Playboy praznoval 25-letnico. Vsebinsko se igrani del meša z mnogimi avtentičnimi fotografijami, redko videnimi filmskimi izseki in osebnimi posnetki. Prav v tej seriji se tudi jasno razkriva Hefnerjeva vpetost v znamko Playboy, od trenutkov, ko je vse skupaj prepustil hčerki in se odločil, da se bo poročil in imel dodatne otroke, prek preloma v sedemdesetih, ko je spet prevzel vajeti v svoje roke in se celostno predal žurerskemu življenju destiliranega hedonizma, vse tja do pavšalnosti z resničnostnimi šovi.

TEKST Darjo Hrib
FOTO Fox Broadcasting Company, HBO, Profimedia, arhiv, promocijske fotografije

Nočno življenje je dodana vrednost in eden izmed najpomembnejših dejavnikov turistične ponudbe naše prestolnice. V očeh gostov šteje vse, od splošnega vtisa mesta, gostoljubnosti, alternativnih barov, kavarn, diskotek in clubov za odrasle, do kulinarične ponudbe, možnosti polnočnih prigrizkov in kulturnega turizma, ki jih ponujajo koncertna prizorišča.Ljubljana je zagotovo mesto, kjer lahko vsak najde zabavo po svojem okusu. V naboru desetih kategorij je ekipa In Your Pocket s pomočjo glasov lokalnih prebivalcev izbrala najboljša večerna prizorišča, kjer se lahko zabavamo pozno v noč ali pa samo posedamo ob izbranem vinu.Glasovanje je potekalo od 15. oktobra do 15. novembra 2017, za svoja najljubša prizorišča v mestu pa je glasovalo kar neverjetnih 10.000 ljudi.

In kdo so zmagovalci BEST OF NIGHTLIFE IN LJUBLJANA 2018?

Najboljši BAR v Ljubljani
Zmagovalec: Žmauc
Centralna Postaja
Lepa Žoga

Najboljši LOUNGE BAR v Ljubljani
Zmagovalec: Kavarna Rog
As Aperitivo
Sputnik

Najboljši VINSKI BAR v Ljubljani
Zmagovalec: Dvorni Bar
Šuklje Wine Bar
Movia

Najboljši KLUB v Ljubljani
Zmagovalec: K4
Cirkus
Cvetličarna

Najboljši PUB v Ljubljani
Zmagovalec: Pivnica Union
Cutty Sark
Sax Pub

Najboljša ZABAVA ZA ODRASLE v Ljubljani
Zmagovalec: Hard Core Club
Escape
Rocco

Najboljša VEČERNA RAZVEDRILNICA v Ljubljani
Zmagovalec: Biljardna Hiša
Kolosej
Klub 300

Najboljši ALTERNATIVNI LOKAL v Ljubljani
Zmagovalec: Gala Hala
Tiffany
Channel Zero

Najboljša ŽIVA GLASBA v Ljubljani
Zmagovalec: Kino Šiška
Cvetličarna
Orto Bar

Najboljša NOČNA OKREPČEVALNICA v Ljubljani
Zmagovalec: Olimpija Burek
Nobel Burek
Hot Horse

Razlogov za slavje pa je kar nekaj tudi v ekipi In Your Pocket, saj ti priljubljeni mestni vodiči letos praznujejo že 25-letnico obstoja. Za leto 2018 pa ekipa In Your Pocket Ljubljana napoveduje veliko pestrega dogajanja, saj bodo ljubljanski mestni vodiči prihodnje leto praznovali 10-letnico.
Na prireditvi pa so premierno predstavili tudi prenovljeni Ljubljana In Your Pocket MINI GUIDE v novem formatu žepne mape. Tiskana mapa je tokrat tudi prvič povezana s portalom in aplikacijo In Your Pocket.

Včerajšnji večer je v Unionski dvorani Grand hotela Union ponovno združil ustvarjalno energijo desetih izjemnih, čudovitih, navdihujočih, srčnih in odločnih žensk, ki so s svojim udejstvovanjem pripomogle, da je bilo leto 2017 zares posebno. Slovenke so sebi in okolici spet pokazale ter dokazale, da zmorejo več, kot si morda mislijo. Pa naj gre za osebne dosežke, odnos do sočloveka ali spreminjanje sveta. Med desetimi ženskami, ki navdihujejo s svojim žarom in so v letu 2017 na svoj način prevetrile okolje, je po izboru bralk in bralcev revije Jana zmagala samo ena: PETRA GREINER.

Naziv Slovenka leta je bil letos podeljen že devetindvajsetič. Kaj nagrada pomeni reviji Jana, je povedala njena urednica Lidija Petek Malus: »Kako ženske vplivajo na našo družbo in kaj lahko prispevajo, je vprašanje, ki si ga zastavljamo ob vsakoletnem izboru za Slovenko leta. Izbrali smo deset žensk, ki izstopajo s svojim delom in so preprosto najboljše v tem, kar počno. Vsaka od njih predstavlja delček našega življenja, zato želimo, da se njihov glas sliši! Vse izbrane dame so ambasadorke pozitivnih vrednot in opogumljajo naše bralke in bralce. Ti so za Slovenko leta 2017 izbrali Petro Greiner, ustanoviteljico Zavoda 13. V imenu uredništva revije Jana ji iskreno čestitam!« 
Petra je mati drugorojene Sofie s prirojeno genetsko napako – trisomija. Z ustanovitvijo Zavoda 13 je Petra spodbudila k ozaveščanju o drugačnosti, sprejemanju otrok s posebnimi potrebami in zagotavljanju potrebne pomoči in podpore tem družinam. Pripravila je več odmevnih razstav in dogodkov, s katerimi odstira tančice strahu in stigme z različnih pojavnih oblik drugačnosti. Za energično Mariborčanko se zdi, da v življenju ni ovir, temveč so le izzivi, ki se jih loteva z neverjetno notranjo močjo. Petra Greiner je prepričana, da so prav ženske ključne pri skrbi in vzgoji otrok s posebnimi potrebami, ki jim pravi posebni otroci. Če otroka namreč sprejmejo same, ga sprejme vsa družina in v končni fazi tudi družba.

PETRA GREINER je ob naslovu Slovenka leta 2017 prejela bučen aplavz in povedala: "Res sem presenečena, da sem bila izbrana, ker so vse ženske izjemne. Zahvala gre mojemu možu in hodečima hčerama. Hvala otroški norosti. Tako je vsem lažje. Zaradi otroške norosti sem veliko bolj vesela. Hvala tudi mojima staršema, ker sta mi dala »gen« moči in neustrašnosti. Hvala vsem staršem našega zavoda. Smo zelo posebni, drugačni. Imamo tudi veliko črnega humorja, da zdržimo. Ja, naša življenja niso običajna. imamo skrbi. Imamo drugačne napore. Ampak neustavljivo voljo in ljubezen." 

Prireditve se je udeležil tudi predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in čestital zmagovalki. Slovenki leta 2017 je čestital tudi lastnik in direktor založbe Adria media Ljubljana Tomaž Drozg.

V letošnji akciji Slovenka leta je sodelovalo še devet krasnih žensk, ki so prav tako navdušile s svojim delom in vrednotami: 
Danica Avsec, dr. med. in direktorica Zavoda Slovenija Transplant, je zaslužna za razvoj organizirane, kakovostne in zaupanja vredne transplantacijske mreže v Sloveniji.
Ksenija Benedetti, dolgoletna šefinja Protokola Republike Slovenije, je s svojo karizmo, odprtostjo, predvsem pa znanjem poskrbela, da javnost razume, stroka pa spoštuje delo tega pomembnega državnega organa. Je tudi avtorica več strokovnih del in priročnikov o poslovnem in diplomatskem protokolu.
Mirela Čorić je večkrat odlikovana policistka in neverjetna ženska. Leta 2012 je takrat policistka na kolesu sama sklatila in aretirala roparja zlatarne na Wolfovi v Ljubljani, ki sta bila na begu. Za to pogumno dejanje je čez nekaj mesecev prejela medaljo za hrabrost in na podelitev prišla tako rekoč z novorojenčkom. Izkazalo se je, da bi si Mirela Čorić medaljo za pogum več kot zaslužila tudi v zasebnem življenju.
Darja Črnko je mati in vodja ekipe smučarke ter hčere Ilke Štuhec. Je tudi gradbena inženirka, ki je svojo hčer od majhnih nog spodbujala k smučanju. Mati in hči sta v lanski sezoni alpskega smučanja sestavili vse koščke dolgoletne smučarske sestavljanke in Ilka Štuhec je postala prva dama svetovnega smuka. Darja Črnko pravi, da vrhunskega športa brez dela, vztrajnosti, odločnosti, a tudi podpore domačih ni. In hkrati priznava, da ima svoji hčeri rada, z zmagami ali brez njih.
Vita Mavrič je glasbenica, šansonjerka in interpretka, ki je z znamenitim Cafe teatrom šansonu v Sloveniji zgradila dom, z mednarodnimi večeri La vie en rose pa mu podarila lasten festival. Umetnica ubesedene glasbe pooseblja šanson, ki mu ostaja intimno zvesta tudi po odločitvi, da z albumom in odmevnim koncertom Sprehod zgodaj poleti zaokroži svoje 30-letno umetniško stvarjenje.
Saša Pavček, prvakinja SNG Drama Ljubljana, pesnica, esejistka in dramatičarka ter redna profesorica na AGRFT, ki je doslej odigrala že več kot 120 različnih vlog. Prejemnica številnih nagrad je tudi letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Odlična igralka Saša Pavček je sicer za vsa priznanja hvaležna, meni pa, da presežka v umetnosti ne prinesejo zunanje potrditve, temveč največkrat skupinsko delo, poglabljanje vase, v intuicijo, fantazije, s tem pa tudi vračanje k sleherniku.
Hanna A. W. Slak, režiserka in scenaristka je svetovljanka, rojena v Varšavi, živeča v Berlinu in razpeta med različnimi projekti in festivali doma in po svetu. Večkrat nagrajena avtorica je nazadnje slavila na letošnjem 20. Festivalu slovenskega filma, kjer je film v njeni režiji Rudar prejel kar tri vesne. Rudar pa je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja 2018. 
Dr. Leonida Zalokar, odločna in zavzeta ravnateljica VZ Planina otroke in mladostnike še posebej dobro razume. Kot osnovnošolka je tudi sama bežala od doma in pristala v Mladinskem domu Jarše. Tam se je med drugim naučila tudi, kakšni ljudje lahko delajo z otroki, ki imajo težave, in kakšni teh poklicev nikoli ne bi smeli opravljati. Pravi, da ima dekleta in fante v zavodu za svoje, in ko jo človek opazuje in posluša, lahko to brez težav začuti.
Asis. dr. Janja Zupan, mag. farm., raziskovalka, ki je z mednarodno skupino raziskovalcev na Inštitutu za medicinska raziskovanja Univerze v Aberdeenu dve leti proučevala matične celice in odkrila novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne same obnavljati hrustanec. Dognanja so objavili v eni najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. 

Na dogodku so za glasbeno popestritev poskrbeli - Rudi Bučar z Istrabendom in Nika Zorjan. Prireditev je vodil Bojan Emeršič, Slovenko leta 2017 pa so s prihodom podprli tudi: Ula Furlan, Miki Šarac, Petar Radović, Darinka Pavlič Kamien, Janja Pušl, Miran Stanovnik, Boris Cavazza ... 

Fotografije: Primož Predalič

Pri Beletrini je izšla nova knjiga novel Ljudje iz Maribora Toneta Partljiča. Eden najvidnejših slovenskih pisateljev, Mariborčan, se je (ponovno) poklonil svojemu ljubljenemu, domačemu mestu ter svojim bolj in manj znanim someščankam in someščanom – z neizmerno toplino, humorjem in neposrednostjo.

Sta torej dva Maribora! Levi in desni. Danes na levem bregu najdeš »vso mestno oblast« in modrost, torej sedež velike mestne občine, davčno upravo, univerzo, gledališče, škofijo, vse banke in kajpada Gosposko ulico ... Na desni strani reke pa prazne tovarniške hale in ruševine nekdanje socialistične industrije, bolnišnico, pet domov za ostarele meščane in dve pokopališči. - Tone Partljič, Ljudje iz Maribora

Naslov pričujoče zbirke novel Toneta Partljiča Ljudje iz Maribora je hkrati poveden in nekoliko zavajajoč. Bralec bi utegnil pričakovati, da zbirka prinaša zgodbe slavnih in slavljenih avtorjevih someščanov. Kar je zgolj delno res. V zbirki srečamo tako prepoznavne osebnosti, kot so Prežihov Voranc, režiser Jože Babič in Titova tašča Priska Haas, na drugi strani pa tudi napol mitske Mariborčane, kot sta pobreški Prezident in kneginja Obolenska, ki se ju zgodovina spominja zgolj v opombah h kakšnim na videz pomembnejšim zgodbam. Na videz zato, ker avtor v svoji zbirki zgodb mojstrsko pokaže, da veliki in mali ljudje ne obstajajo, da je človeška izkušnja univerzalna in da neopevani junaki v svojih dejanjih poguma in spopadanja z bolečimi platmi življenja velikokrat presegajo tiste, ki jim je zgodovina podelila nesmrtnost.

Tone Partljič (1940, Maribor) je eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev. Napisal je številna odmevna prozna in dramska dela ter scenarije za televizijske in radijske igre in filme. Za svoja dela je bil večkrat nagrajen, med drugim z veliko Prešernovo nagrado. Partljičevo pisateljsko ustvarjanje je odsev življenja, ki ga živi in opazuje, temačnega in barvitega obenem. V preteklih desetletjih so se mu dogodili služba učitelja in poslanski stolček v Državnem zboru, pa predsednikovanje Društvu slovenskih pisateljev in vodenje festivala Borštnikovo srečanje. Ob vseh osebnih izkustvih Partljičev pisateljski opus preveva Maribor – pisateljevo ljubljeno, domače, tako dobro poznano, pa vendar vselej na novo odkrito mesto.

Na začetku vsakega poletja Playboy Jazz festival združi vse, ki obožujejo džez.

»Če je kdaj bil idealen trenutek za kajenje marihuane, je to zdaj,« zakliče z odra mojster ceremonije George Lopez po zaključku nastopa Jacoba Collierja, komaj 23-letnega skladatelja, producenta in multiinštrumentalista, ki je letos poleti iz domačega Londona pripotoval v Los Angeles. Tam je bil od 10. do 11. junija del 39. Playboy Jazz festivala v koncertni dvorani Hollywood Bowl.

Vse skupaj se je začelo davnega leta 1959 na stadionu v Chicagu, čez 20 let, leta 1979, pa so ga preselili v Hollywood Bowl, kjer je ostal na rednem programu vse do danes. Hugh Hefner, velik ljubitelj džeza, si je zamislil in kakopak tudi udejanjil pester dvodnevni festival, ki pa je bil v prvenstveni obliki žanrsko precej svobodnjaški. Saj poudarek je bil na džezu, a kar nekaj desetletij so sena odru vrstili tudi bolj ali manj sorodni žanri, od r&b do bluza. Tako se je za skorajda vsaka ušesa našla prava melodija, tiste bolj predane džezu pa je žanrsko tako raznolik dogodek malce dražil, saj niso želeli, da se kakorkoli zastrani od že tako butičnega žanra, kot je džez. Deloma so imeli prav. Organizatorji teh komentarjev niso spregledali in so festival z leti nekoliko spremenili, tako da je tudi po zapisih v medijih festival postal pravi poklon džezu in vsemu, kar mu pripada. Ob tem pa je ohranil poznano odprtost do vsega drugega, česar se džez dotakne.

Omenjeni Jacob Collier, ki je svoj nastop začel s svojo interpretacijo hita Stevieja Wondera Don't You Worry About A Thing, popestreno z žvižgi in električnimi elementi, je bil tako le delček edinstvenega koncertnega doživetja. Pred njim je množice segrela Corrine Bailey Ray, ki jo je Lopez napovedal z vzklikom: »Znorimo se, preden se zmrači!« Z dovršenim vokalom je nizala r&b popevke, ob katerih nihče ni mogel ostali pri miru. Nato je šel program v popolnoma džezovske vode, atmosfero sta napolnila trobentač Marquis Hill in saksofonist Alex Han, vsak s svojim solo šusom, medtem ko je vokalist Rahsaan Patterson pel v poklon pokojnemu Alu Jarreauju, z repertoarjem, ki je vključeval obvezna hita I Will Be There For You in We're in This Love Together.

Zdi se, da je Playboy Jazz festival na svojem kreativnem vrhuncu. Uspelo mu je vzpostaviti zdravo žanrsko ravnotežje in ohraniti pridih filozofije Hefnerja, njegovo ljubezen do glasbe in vrednote Playboya, vse v luči sofisticiranosti in integritete losangeleške filharmonije.

TEKST Darjo Hrib

V adventni čas vstopamo s prelepo Marjanco Polutnik, ki vas s svojimi prekrasnimi očmi vabi z barvite naslovnice novega Playboya, polnega zabavnega branja.

Sanjska dekleta: Dekleta iz STC

Tokrat vam na sanjskih straneh ekskluzivno predstavljamo jagodni izborštirih nadvse različnih, a vsekakor čudovitih brhkih deklet, ki so s svojimi čari oplemenitile zdaj že tradicionalno jesensko azijsko delavnico Shoot The Centerfold in med Aleševim mojstrskim vihtenjem objektiva pokazale, da je dobra fotografija sestavljena iz veliko več kot le lepe svetlobe, oblin in simpatičnega nasmeška.

Smaragdni otok: Marjanca Polutnik gola sredi irske narave

Le nekaj dni po izidu te številke Playboya bo lepotica Marjanca Polutnik, ki je nedavno že prepričala kot sanjsko dekle, praznovala rosnih 22 let. Z lepo Celjanko se je ekipa Playboya pod fotografsko režijo Aleša Bravničarja napotila na Smaragdni otok, kot tudi rečemo Irski, kjer so na najvišjih klifih Evrope kljubovali orkanskemu vetru in nič kaj sezonskim temperaturam. Nastala je živopisna zgodba o lepem dekletu sredi čudovite narave, ki jih je popeljala tudi na lokacije, kjer so nastajali nepozabni kadri v seriji Igra prestolov. Vse najboljše, Marjanca!

Intervju: Magnifico

Slovenske glasbene scene si brez Magnifica niti ne znamo predstavljati. Je unikat v podobi in zvoku, glasbenik, ki ima že od nekaj le eno poslanstvo – da poslušalce zabava. In to mu uspeva zdaj že več kot dve desetletji. Ob izteku še enega, za Magnifica zelo delovnega in tudi uspešnega leta smo z njim poklepetali o glasbi danes in nekoč, o velikem koncertu, o novi plošči, o tem, zakaj nekoč ni prišel na koncert, zakaj ne hodi na volitve, in tudi o tem, da ima že od nekdaj rad Pankrte, čeprav panka nikoli ni razumel.

6 super daril, ki bodo zagotovo osrečila tvojo drago

December je mesec obdarovanja, in ker vemo, da zagotovo še nimaš kupljenega darila za svojo punco, ženo, prijateljico ali ljubico, ti letos pri nakupih pomaga Playboy. Z idejami, ki bodo zagotovo padle na plodna tla.

V divjini S.S.F.N.: Človek, ki za zajtrk poje konico

Preden sem Dava Karničarja povabil k projektu, sem vedel, da je to človek, ki za zajtrk poje konico Mount Everesta in se po njem s smučmi spusti za kosilo. Človek, ki živi za svoje sanje.

20V: dr. Andrej Perko

Dr. Andrej Perko je psiholog in psihoterapevt, ki nadaljuje terapevtsko prakso znamenitega dr. Janeza Ruglja, katere prijemi še vedno dvigujejo veliko prahu v slovenski javnosti. Ni pa mogoče spregledati številnih ljudi, ki so uspešno prestali njegov program in ga kujejo v zvezde. Seveda ga medtem drugi srdito pljuvajo, a dejstvo je, da so le redki tisti, ki si upajo potrkati na vrata njegove pisarne in se z njim preizkusiti v teku na dolge proge. Priznam, sama sem zmogla le kratek sprint.

Pokukali smo v koledar starodobnikov 2018: Sodobne lepotice in starodobniki

Starodobnike iz različnih časovnih obdobij je posodilo več slovenskih ljubiteljev. Njihove oblike, tehnika in karakterji se skozi čas menjajo, zato je mojster Marolt k vsakemu takemu karakterju iskal vzporednico v karakterju lepotic, ki plemenitijo koledar: Manica, Maša, Vesna, Marina, Ana, Svetlana in Martina.

Volvo Ocean Race: Veščine, pogum in tovarištvo

Volvo Ocean Race po 44 letih ni izgubil čara. Ekstremno jadranje po najbolj odročnih koncih našega planeta ostaja ena zadnjih preizkušenj človeškega poguma, veščin, zaupanja in tovarištva. Tehnološki napredek prinaša hitrejše in varnejše jadrnice, toda jadranje ni zato nič manj nevarno in napake niso nič cenejše. Bili smo na startu VOR 2017/2018 v Alicanteju.

In še ...

... Digitalni lajež: novodobni Sonyjev AIBO robot je odlični domači ljubljenček
... Začetek novega obdobja s Huaweijem MATE 10 PRO
... King Foo v kratkem intervjuju o novi plošči GalaXie
... Zakaj George Lucas ni najbolj navdušen nad novimi Vojnami zvezd
... ter mnogo drugih vsebin!

Razčistimo tole, fantje in dekleta, po dobrih devetih letih obstoja slovenskega Playboya – nagicam, ki jih lahko občudujete v reviji, pravimo playmates ali kar plejmejtke oziroma (lepo po slovensko) dekleta meseca. Ne, to niso zajčice!

Zajčice so punce, ki vam v zajčjem kostumu postrežejo pijačico na kakšnem žuru ali predstavitvi, ki jih organizira Playboy. Ali uredništvu, kakor ste videli v prejšnji številki (če ste to zamudili, poglejte na www.playboy.si). Včasih se kakšna med njimi tudi sleče za revijo in takrat postane – zdaj že veste – plejmejtka. Bo šlo?

Govorili bomo namreč o Playboyevih klubih, ki jih, vsaj takšnih, kot so postali znani po vsem svetu, brez 'bunnies' ne bi bilo. Njih, zajčic, pa ne bi bilo, če ... Eh, začnimo tole od začetka. Obstaja svet pred decembrom 1953, ko je gospod oče naš Hugh Hefner ustanovil svojo revijo in jo poimenoval Playboy. Danes se nam zdi samoumevno, da je izbral to ime, saj, katero pa bi? No ja, lahko bi izbral Stag Party, kar v slovenščini zveni nekam okorno, in sicer Jelenja zabava ali Zabava za jelene, nekako tako. Resnici na ljubo je bil tik pred tem. Narisan je bil že tudi neke vrste prototipni logo z jelenom, ki uživa v fotelju s kozarcem konjaka ali podobne pijače, pa je Hefner prejel pismo odvetnika Stag magazine (že slišali zanjo?), ki ga je posvaril pred uporabo tega imena. In ker je že tudi sam dvomil, da bi bilo primerno, je še malo razmislil in nastal je Playboy. Recimo, da je bilo to prvi dan. Drugi dan je Hugh Hefner počival. Ovil se je v svileno spalno haljo in je razmišljal. In tretji dan ugotovil, da potrebuje še znak za svojo revijo. Kaj bomo? Jeleni so oddani, bulmastifi mu nikoli niso bili pretirano všeč ... Kaj pa, če bi zajca? Zajec je luštkan, mehek in puhast, lahko se ga nariše, precej laže kot kakšnega jelena z razvejenim rogovjem, predvsem pa je ta žival znana po prokreativnih sposobnostih. Iz enega razigranega zajčjega para namreč lahko dobiš neverjetno količino zajčkov in zajčic, ki … itn.

A čeprav je Hugh rad risal (in to še vedno rad počne), se je pri logotipu Playboya zanesel na strokovno pomoč oblikovalca Arthurja Paula, ki je sedel z njim pri pripravi prve številke Playboya. Tako sta torej postavljala revijo in razmišljala o nečem, kar bi tako lepo ponazorilo tisto, kar je Esquireju uspelo z njihovim Eskyjem, znakom The Esky Man ‒ starčkom z izbuljenimi očmi. In je nastal zajec, ki sta ga sprva uporabljala kot znak, znakec na koncu člankov, ne dolgo zatem pa je prerasel v prepoznavni znak Playboya. Kako zelo uspešen je bil, dokazuje pismo, ki je čez nekaj let prispelo na uredništvo revije v Chicagu. Poslano je bilo iz Kalifornije, in sicer brez imena naslovnika. Namesto njega je bil preprosto narisan zajec. Po neki raziskavi, ki so jo opravili v ZDA, naj bi bil Playboyev zajec eden najuspešnejših modernih simbolov. Znašel se je na četrtem mestu najbolj znanih v ZDA, na prvem je bila denimo ameriška zastava. Četrti dan je Hef spet malo posedel in razmišljal. Revija je bila tu, njen logotip tudi. Prijela se je in se spreminjala v legendo, čeprav je njena prva številka izšla brez časovnih oznak. Pač zato, da bi lahko ostala v prodaji čim dlje, če bi se pripetilo, da nadaljevanja ne bi bilo. A Marilynka, gola, golcata v njej, je prodala več kot 50 tisoč izvodov, kar je bilo dovolj za nadaljevanje zgodbe. In je torej razmišljal pred zakurjenim kaminom, v svileni halji in s konjakom ter cigaro v roki, na gramofonu mu je igral džez, ki ga Hef, kot veste, obožuje ... In je utonil v sen. Peti dan ga je spreletelo. Zakaj bi bil samo jaz deležen tega? Zakaj ne bi svoje sreče delil s somišljeniki. Tako je 29. februarja 1960 v Chicagu nastal prvi Playboyev klub.

Na Walton Streetu se je takoj zdelo, da se dogaja nekaj monumentalnega. Ali kot je znal povedati znani humorist Art Buchwald: »Tega se ne zaveda prav veliko ljudi, a Chicago je postal ameriška prestolnica seksa.« V klubu je začelo rojiti – v prvem mesecu po odprtju ga je obiskalo 17 tisoč gostov. V zadnjih treh mesecih leta 1961 pa se je v njem gnetlo skupno več kot 132 tisoč gostov. Vstop so imeli člani, opremljeni s posebnimi ključi, v njem pa jih je pričakalo hipermoderno okolje z dobro glasbo in nasploh zabavo, ki so jo prispevali popularni pevci moderatorji in drugi iz šovbiznisa. Pa dobra družba, dobra pijača, zajčji koktajli za dolar in pol (kar je bilo takrat ohoho za en drink), ki ste jih lahko odnesli v zajčjo sobo ali jih spili ob zajčjem bazenu z odskočno desko, potem ko ste oddali svoj plašč v zajčjo garderobo, pred odhodom pa nakupili še kakšno darilce v zajčji trgovini. Zveni otročje? Hja ... A vam citiramo Playboyev testament, ki na vprašanje o tem, kdo je pravi plejboj, med drugim odgovarja: »Življenja ne sme razumeti kot prehoda skozi solzno dolino, pač pa kot veselje in zabavo. Svoje delo mora opravljati z veseljem, pri tem pa nanj ne sme gledati kot na končni in edini cilj bitja in žitja. Mora biti buden, zavedajoč se moški, človek z okusom, dojemljiv za užitke, moški, ki lahko – ne da bi se ga pri tem prijela oznaka pohotnega ali diletantskega – izživi življenje do konca.« Eto, nikjer ne piše, da tak človek ne bi smel biti tudi malo otročji.

Hefnerju je tako uspelo podobo klasične moške seksualnosti popolnoma preoblikovati. Nič več ni bila odvisna od mišic, bogastva, moči in celo velikosti – prve tri je težko dobiti, zadnjo pač nemogoče – temveč je postala odvisna od sloga, ki je na voljo vsakemu moškemu, ki ima količkaj smisla, da ga razvije. Hef je lastnoročno odstranil vulgarnost iz seksa ter v tradicionalno zategnjeni ameriški koitus vpeljal zapeljevanje in skušnjavo. Playboyev klub je to spremembo tudi odražal in v kratkem času postal najbolj oblegana nočna točka na svetu, admiralska ladja nečesa, kar se je postopoma preoblikovalo v pravo gibanje s postojankami po vseh ZDA in tudi tako oddaljenih lokacijah, kot so Manila, Jamajka, London in Japonska. Na primer v Miamiju, kjer je na otvoritveno noč okoli dva tisoč gostov popolnoma zabasalo ulice. V New Yorku, kjer so se bili denimo Joan Collins, Tony Bennet in Ed Sullivan primorani boriti s temperaturami pod ničlo, preden so prišli noter, spet drugje, na primer v Cincinnatiju pa so otvoritve naletele na študentske demonstracije s sporočilom: »Playboy proti krščanstvu. Naj se odpovemo moralnim vrednotam v imenu biznisa?« Toda sporočilo ni padlo na plodna tla. Playboyevi klubi so pomenili stanje duha, svojim članom niso le preprosto ponujali možnost pobega iz vsakdana. V njih je bilo mogoče srkati koktajle, opisane v reviji, poslušati džez, ki mu je Playboy naklonjen od samega začetka, in videti dekleta, ki so rajcala z naslovnic. V več kot dveh desetletjih delovanja so Playboyevi klubi prodali približno dva milijona in pol članskih ključev ter postali ena najuspešnejših verig nočnih klubov v zgodovini. V njih so med drugim nastopali Ray Charles, Bill Cosby, Dizzy Gillespie, Steve Martin, Bette Midler, Muddy Waters ... In v teh klubih so stregle zajčice.

Zajčice torej, in ne plejmejtke, kar pomeni (zdaj to že vemo), da so med mizami postopale oblečene. V vseh teh letih se jih je zvrstilo 25 tisoč, prve med njimi odete v predelane enodelne kopalke. Pozneje je postal kostum prva registrirana uniforma pri ameriškem patentnem uradu (patentna številka: 762.844). Bog bi vedel, kaj je bilo takega na njih, navsezadnje so si moški dekleta v kopalkah pred tem že lahko ogledali na kakšni plaži (res pa ne med mizami), ampak zažgale so bolj kot vse drugo. Ljudje so stali v vrstah, da so se prebili v klube, tudi pozimi (ko v Chicagu ni prav toplo.) Tako zelo, da je njihov stvaritelj, Mr. Rabbit, dve leti po odprtju prvega kluba in njihovi predstavitvi zadovoljno ugotavljal: »Playboyeva dekleta z bombažnimi repki so postala najbolj znana dekleta šovbiznisa po slovitih Ziegfildovih dekletih iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. (Ne sprašujte nas, prosim, kdo so bila ta dekleta.) O 'bunnyjih' so pisali, jih parodirali, slavili, idealizirali, analizirali, prekleli, se norčevali iz njih in jih poskušali posnemati po vsem svetu.« A medtem ko so bila Ziegfridova dekleta bila nebeška – oddaljene, nedosegljive boginje, ki so poosebljala idealno seksualnost ameriških žensk –, so bile zajčice iz mesa in krvi, še vedno popolne, a na drugem koncu seksualnega spektruma. Ne glede na Hefnerjeve prvotne namene pa mu ne gre pripisati le neke vnovične postavitve starlet iz preteklosti v Ameriko v šestdesetih. Z žensko seksualnostjo je namreč storil isto kot z moško: ponovno je definiral pojem ženskosti, s tem da jo je ustvaril po podobi, ki bi bila všeč vsakemu Playboyevemu moškemu.

Dekleta, ki so hotela služiti denar kot zajčice, so morala ustrezati nekaterim merilom. Najprej tistim, ki so jih narekovali kostumi, izdelani v vsega dveh merah (in sicer v 34 D in 36 D, če komu to kaj pomeni). Morala so biti privlačna, z osebnostjo (navajam iz promocijskega materiala) in morala so biti dovolj stara, da so lahko stregla alkoholne pijače. Morala so na poseben tečaj, na katerem so jih naučili osnov ličenja in zajčjega obnašanja pri opravljanju dela. Mnogi mislijo, da so bile zajklje tam tudi za kaj drugega kot za streženje pijače, a jim je notranji kodeks prepovedoval kakršnokoli dodatno druženje z gosti, razen seveda z gospodom Hefnerjem, njegovim bratom in nekaterimi njegovimi najboljšimi prijatelji, soustanovitelji kluba. Originalni kostum, se pravi predelane enodelne kopalke, so doživele nekaj izboljšav. Tako so leta 1962 garderobi zajčic pod Hefnerjevim pazljivim očesom dodali ovratnik z metuljčkom, manšete, zmanjšali so ušesa in zožili pas. Tri leta po tistem, ob odprtju kluba na Jamajki, so zajčice dobile še bikini in leta 1969 rep iz bombaža, ki je nadomestil prejšnjega, najlonskega. Kostumi so bili različnih barv, sprva pa vsi enobarvni. Tako so temnopolte nosile rožnate ali katere druge svetlejše barve, rdečelase smaragdno zelene, tiste z modrimi očmi pa azurne. A tudi to se je spreminjalo in proti koncu norih šestdesetih so pod navodili italijanskega modnega kreatorja Emilia Puccija kostumi postali zelo pisani, poslikani so bili s psihedeličnimi vzorci, pa tudi kakšen posnetek leopardjega krzna ni manjkal.

Marsikomu so šle zajčice v nos. Oziroma marsikateri. Feministkam in njihovim organizacijam. Znana novinarka, feministka in aktivistka Gloria Steinem se je na skrivaj celo zaposlila kot zajčica, da je lahko pisala o tem. In, ja, lahko se strinjate z njo, da je streči pohotnim moškim v samih kopalkah ponižujoče. Lahko pa sprejmete argumente nekdanje zajčice Candy Humphries D'Amato, ki je po končani zajčji kariero nadaljevala kot uspešna trgovka z nepremičninami in je za Los Angeles Times povedala takole: »Mislim, da si vsaka ženska potihoma želi vsaj enkrat obleči ta kostum, toda večina ni dovolj osvobojena, da bi si to upala priznati. Ja, osvobojena. Niso zajčice tiste, ki bi jih izkoriščali, ne s plačami, kakršne smo dobivale. Pred tem sem delala za bančnim okencem in vam lahko povem, kaj je izkoriščanje. Izkoriščanje je delati za 250 dolarjev na mesec, kolikor je znašala takratna plača na tem delovnem mestu.« V zgodnjih šestdesetih je zajčica ta denar zaslužila v enem samem tednu in prav denar je bil tisti, ki je pritegnil največ kandidatk, pa tudi prilagodljiv delovni urnik, ki se ga je dalo uskladiti s študijem. Mnogim je tudi preprosto godilo, da so bile tam, postavljene na piedestal, glavna atrakcija. Ni se jim bilo treba truditi impresionirati gostov, oni so se trudili, da bi očarali njih. In niso vsi ostali samo pri kritičnih besedah. Leta 1963 je Hefner zaprosil člane združenja, ki je podeljevalo dovoljenja za točenje alkoholnih pijač v Bostonu, za licenco za svoj klub, ki ga je nameraval odpreti v tem mestu. Potem ko so si ogledali kostum bodočih natakaric tega kluba, so njegovo prošnjo gladko zavrnili, v zgodovino pa so šle besede nekega člana te komisije, ki je zgroženo izustil: »To pa gotovo ni klub, v katerega bi človek odpeljal svoje otroke.« (Hm?) Številne zajčice so tudi po končani strežbi v klubih nadaljevale kariero pri Playboyu. Ena prvih zajčic v klubu v Chicagu je pozneje pri reviji delala kot fotourednica, neka druga v njenem oglaševalskem oddelku. Druge zajčice so uporabile službo v Playboyevih klubih kot odskočno desko za različne kariere: Susan Sullivan in Lauren Hutton sta postali uspešni igralki, nekaj jih je našlo zaposlitev v modni industriji, na primer Towanna, modna kreatorka pri Oprah. Vse od njihove pojave pa skozi vsa sedemdeseta so bila dekleta na udaru, ne samo od desničarjev, temveč tudi od omenjenih feministk, ki so jih videle kot žrtve. Ampak feminizem ni uničil zajčic. Ravno nasprotno, zajčice nemara ironično predstavljajo neko zgodnjo manifestacijo feminizma. Tudi Steinemova je svoje prvotne izjave omilila in naposled priznala: »Vse ženske so zajčice, a ni treba, da je tako.« Zajčice so pokazale ženskam pot k seksualni svobodi, in čeprav ni bilo treba, da je tako, so bile mnoge ženske, še posebno mlajše, srečne, da se je to zgodilo.

Klubi so cveteli skozi šestdeseta in globoko v sedemdeseta, vse skozi dolgo tranzicijo Eisenhowerjih do vratu zapetih ZDA pa do Kennedyjevih odpetih. Hej, pri tej preobrazbi domovine so celo prispevali svoj delež. Do takrat, ko so v sedemdesetih klubi praznovali deseto obletnico obstoja, so njih podelili 22,5 milijona članskih ključev in z repki okrasili štiri tisoč zajčic. Število klubov je na domačih tleh zraslo na 24, tem pa prištejte še deset mednarodnih. Med njimi so bili Playboyevi hoteli v Chicagu in Miamiju, imperij pa je vseboval še Hefnerjevo zasebno letalo, črni DC-9 oziroma leteči klub ter osem Playboyevih letovišč. Prvim na Jamajki sta sledili masivni koči v Wisconsinu in New Jerseyju. A vsake luštne reči je enkrat konec. Svet se je konec sedemdesetih in osemdesetih spremenil, na oblast so prišli tipi, kot je bil Ronald Reagan, in ženske, kot je Margaret Thatcher. Začel se je dobro voden lov na čarovnice, med katerimi se je znašel tudi Playboy kot institucija, s tem pa seveda tudi njegovi klubi. Odvzemali so jim dovoljenja za igralniške dejavnosti in drug za drugim so počasi usahnili. Res pa je tudi, da je na koncu ravno ta integracija, ta uspeh pri osvobajanju seksualnosti, uničil klube. Zasnovani so bili namreč tako, da so bili odcepljeni od konformistične Amerike. Kot kul postojanke za posebne ljudi. Ko je Amerika enkrat sprejela liberalnejše stališče do spolnosti (k temu je zagotovo prispeval tudi razmah pornografske industrije) in je ta posebna lastnost klubov izpuhtela, so klubi doživeli še zadnji udarec.

Zadnji izvirni Playboyev klub je zaprl svoja vrata leta 1988 v Lansingu v zvezni državi Michigan. Hefner je takrat vodenje ustanove prepustil svoji hčeri Christie, ki je bila glavna do 30. januarja 2009, nato pa je na vrhu spet zavladal moški. Hef, ki je še vedno siva eminenca podjetja in skrbno bdi nad vsem, se je medtem ukvarjal s svojim 'blond' obdobjem, v katerem je na svojem domovanju za dlje časa nudil zavetišče manjšemu tropu svetlolask, ki mu je lajšal breme staranja. No, saj mu še vedno. In to tako uspešno, da ko so na vrata potrkali ljudje iz lepega turističnega mesta Las Vegas, ni imel srca reči ne. Preporod Playboyevih klubov spremlja veličastnost. Medtem ko so bili originalni klubi majhni in elegantni, klub v Vegasu predstavlja visoko razvit okus na steroidih. Po skoraj dvajsetih letih se je tako spet rodil Playboyev klub z novimi zajčicami v novih kostumih. So malenkost spremenjeni, zasnoval jih je Italijan (kdo drug) Roberto Cavalli, a brez skrbi, še vedno imajo ušesa in repek.

TEKST Tadej Golob
FOTO Stan Malinowski, Don Bronstein, Pompeo Posar, Alexas Urba, Arnold Zann, Sam Bauman, Nicholas Desciose, Frank Eck, Bill Frantz, Carl Iri, Bill Sumner, Jerry Yulsman, Donald Zolan, Hedrich-Blessing, Dwight Hooker, J. O\'Rourke, ar

Kot že vsako leto sva tudi letos s Tadejo zakorakali v praznični December nekoliko bolj glamurozno. In to z razlogom: Da prazniki ne bodo dolgočasni! Naj bodo presento seksi!

Tokrat sem se odločila, da napišem nekoliko bolj seksi praznični blog. S Tadejo namreč vsako leto v začetku decembra poskrbiva za nekaj vročih trenutkov. Tadejo poznate – moja najboljša prijateljica. Moja druga polovica “VIKI KREME” kot se radi pošaliva. Verjetno ob pogledu na slike razberete zakaj. Če pa ne, pa nekaj namigov. Sladki čokoladni namaz, ki vedno znova poskrbi, da ti hormoni sreče nekoliko narastejo. Čokolada. Tako nekako bi naju opisala. 

Tadeja ni le zgolj moja najboljša prijateljica že vrsto let ampak tudi moja poslovna partnerica. Skupaj sva postavili na noge agencijo Glammodels, ki deluje v Maribrou in Murski Soboti. In v času decembra vsako leto pripravive nekoliko bolj praznično fotografiranje, iz katerega ustvarimo čestitke za prihajajoče praznike. Sva namreč mnenja, da ne zapravljamo denarja za poslovna darila, ampak le tega namenive za različne ustanove. Lansko leto smo zbirali božične jelke in jih podarili tistim, ki jih nimajo ali si jih ne morejo privoščiti. Sama sem eno odpeljala v Materinski dom v Mariboru, ostale pa predala prijatelju Robertu Roškarju, ki jih je zbiral in razvozil. S Tadejo sva dve novi kupili in zraven še vse pripadajoče okraske. Letos pa bove denar namenili starostnikom. Več o tem bom razkrila v času božiča. In če se vrnem nazaj na slikanje. Tudi letos so nama vrata odprli v trgovini Mömax v Mariboru, kjer so nama pripravili čudovito dnevno sobo okrašeno v praznično dekoracijo. Izbrali smo mint barve, kajti lansko leto smo bili odeti v roza. Za fotografskim objektivom pa je stal naš “domači” fotograf Aleš Kocbek, ki v najini agenciji skrbi za vse fotografije. Brez njega več ne gre. In kaj je nastalo? Nekoliko bolj seksi različiča, ki bo božične praznike zagotovo popestrila. 

Sami pa presodite, če sva zadli v terno. 

In še nekaj na temo “Viki Kreme” in čokolade:

Ste vedeli da je neka švedska raziskava, narejena leta 2011, je pokazala, da ima ženska, ki na teden poje 45 gramov temne čokolade, 20 odstotkov manj možnosti, da doživi kap, kot ženska, ki na teden poje le 9 gramov hrane bogov? Da je temna čokolada dobra tudi za vašo kožo. Antioksidant flavonoid, ki ga je največ v temni čokoladi, ščiti kožo pred UV-žarki. In da je najslavnejši ljubimec vseh časov, Benečan Giacomo Cassanova čokolado uporabljal za afrodiziak? 

Upam, da ste zdaj dobili v ustih željo po koščku čokolade ;) Žleht sem. Vem (smeh)!

FOTO: Aleš Kocbek

Prostor: Mömax Maribor

Oblačila: Zara

Čevlji: Mass

Hugh Hefner ni izumil samo tega, za kar naj bi si prizadeval ambiciozen moderen moški, ampak tudi to, kar moderne ženske iščejo pri idealnem moškem. Če bi rekli, da je ustanovitelj Playboya vplival na kulturo, bi rekli veliko premalo. Zelo težko bi našli drugega posameznika, ki je tako dramatično, in to skoraj lastnoročno, preusmeril kulturno misel sveta. In to na boljše.

Če želimo razumeti vlogo Hefnerjeve revije, moramo poznati nekaj ozadja. Prva številka je izšla leta 1953. To je bil čas, ko je bila definicija tega, kaj pomeni biti moški, v Ameriki zelo ozka. Morda je najbolje ponazorjena v seriji Father Knows Best (Oče že ve), če ste jo slučajno videli. Moški morajo služiti denar za družino, ne smejo biti preveč čustveni, v prostem času pa se morajo ukvarjati s športom ali nečim zunaj. Izražati prevelik interes za stvari, kot so umetnost, glasba, arhitektura ali hrana, ni sprejemljivo. Vsak dan za večerjo zrezek in krompir, večerjo pripravi žena/mama, ki je gospodinja s polnim delovnim časom – to se je pričakovalo, to je bila norma. In to mladeniču iz Čikaga, Hughu Hefnerju, ni bilo všeč. Hefnerja je zanimala visoka kultura, bil je pozoren in izobražen. Čutil je, da ve, česa si moški želijo in kako spodbuditi njihovo zanimanje, a za to je moral obrniti sceno na glavo, izkoreniniti globoko ustaljeno definicijo tega, kaj pomeni biti sodoben moški, spremeniti mnenje milijonom Američanov, moških in žensk, ker je vedel, da so ženske predstave o tem, kakšen naj bi bil moški, določale, kako so se moški oblikovali in si predstavljali sami sebe.

Hefner je občudoval nekatere vidike revije Esquire, vodilne revije za moške tistega časa, ki je bila ustanovljena leta 1933, zlasti nenavaden ton pisanja, ki ga je revija ohranila vse do danes: kombinacija entuziazma in erudicije, s kančkom ironije, pisateljevo nežno norčevanje iz ljudi, ki so navdušeni nad svojimi temami (npr. muharjenjem), in hkrati norčevanje iz samega sebe, ker je sam enako navdušen. Ta ton je težko definirati, a deluje čudovito, saj omogoča obravnavo globokih tem, hkrati pa jih nikoli ne jemlje preveč resno, pa tudi ljudi ne. To je potem postal običajen ton člankov v revijah za moške, ki je zavrgel poskuse 'objektivnega pisanja', kot so ga zahtevali časopisi, in se je naposled tako zelo preobrazil, da je pisec članka deloval kot lik v članku in opisoval svoje popolnoma osebne dogodivščine raziskovanja in pisanja – ta slog se je v sedemdesetih letih imenoval New Journalism ali Gonzo Journalism (novo novinarstvo ali gonzo novinarstvo). Playboyevi članki so bili, tako kot v reviji Esquire, bolj pogovorni: kot starejši prijatelj, ki daje nasvete mlajšemu, manj izkušenemu moškemu o tem, kaj početi, kaj kupiti, kako se obleči. Toda medtem ko so moški revije Esquire nosili tvidaste jakne, muharili, svojega sina klicali sine in se ne preveč objemali, potovali znotraj ZDA in od žene pričakovali, da jih bo pozdravila na vratih, ko se vrnejo z dela ‒ in to s copati in pipo v rokah ‒ je bil Playboyev moški, oblikovan po tem, kar je bilo Hefnerju všeč, drugačen.

Hefner se je zavedal svojih čustev in ni se mu zdelo, da bi bil to znak šibkosti. Sicer je kadil pipo ter nosil copate in jutranje halje (to je postal njegov arhetipski kostum), a je nanje gledal kot na predmete za pred seksom in po njem (jutranja halja, ker jo je preprosto odvreči, copate, da se ni treba boriti z odvezovanjem čevljev, ko želiš s partnerko skočiti v posteljo – spomnite se, slovenski bralci, da Američani ne poznajo tradicije nošenja copat v hiši). A kar je najbolj pomembno, Hefnerja sta zanimali kultura in umetnost. Oboževal je potovanja, predvsem v Evropo. Ljubil je umetnost, zlasti sodoben industrijski dizajn in arhitekturo s sredine stoletja, ter v svoji kolumni Playboyeva filozofija pisal o stvareh, kot so idealno samsko gnezdo, različica katerega se še vedno pojavlja na televiziji in v filmih, ko želi režiser upodobiti uspešnega svetovljanskega samskega moškega: elegantna moderna rezidenca, polna udobnih naslanjačev, z notranjim bazenom in po možnosti z okroglo vrtljivo posteljo. Ljubil je glasbo, zlasti džez. Ljubil je dobro hrano: za zrezkom s krompirjem je še ves svet, ki čaka odkritja.

Izkazovanje svetovljanstva kot ključni vidik moškosti ‒ premik od tega, kar lahko imenujemo možat moški iz Amerike pred letom 1953, do sofisticiranega moškega iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let ‒ je sicer imelo pomemben dodatek: ženske brez modrcev. Hefner je vedel, da moški radi gledajo lepe ženske, toda okrog leta 1953 ni bilo možno za potešitev te potrebe kupiti ničesar, kar ne bi bilo 'sumljivo' in umazano. Njegova genialna tržna poteza v tisti prvi številki leta 1953 je bila, da je ponudil sofisticiran medij, v katerem so moški lahko gledali goloprse ženske. Da so bili v reviji dobri članki, je bilo seveda drugotnega pomena, čeprav so postali članki in fotografije krajev in predmetov bolj kulturno odmevni kot gole ženske. Gole ženske so bile vaba, a ko si se, no ... nabodel nanjo, te je čakalo še veliko več. Moški so tako rekoč prišli zaradi žensk, ostali pa zaradi člankov. »Playboy kupujem zaradi člankov« – to je postala klišejska šala, a je bila tudi resnična. Da bi v tisti ključni prvi številki revije poskrbel za kar največjo senzacijo, se je Hefner lotil zapletene naloge, da bi našel legendarne gole fotografije Marilyn Monroe, ameriške sanjske ženske tistega časa (in morda vse do današnjega dne). Preden si je spremenila ime v Marilyn Monroe in postala filmska zvezda, je pozirala gola, te fotografije pa niso bile nikoli objavljene. O njih so se širile govorice, vendar jih ni nihče videl. Hefner je pljunil v roke, se lotil raziskovanja in jih naposled našel. Postal je prvi človek, ki jih je objavil, in sprožil pravo norijo. Playboy je postavil na zemljevid. Revija je dosegla vrhunec med vojno v Vietnamu, kjer so bili njeni izvodi 'nujna oprema' ameriških vojakov. Pogosto je bila vojakova ključna vez z ameriško kulturo, novicami in razpravami. Seveda jim je bila všeč zložljiva fotografija na sredini, a med vojaškimi akcijami je bilo treba nekako zabiti ure, dneve, včasih leta, in te revije se je prebralo po dolgem in počez. Blago, ki se je oglaševalo v njem, na primer stereo sistemi in jakne, je bilo celo mogoče kupiti v večjih ameriških oporiščih v Vietnamu. Ker je bila povprečna starost ameriških vojakov med vietnamsko vojno 19 let, je to pomenilo na milijone rednih bralcev, ki so kar požirali 'lekcije' o tem, kako biti moški, ki si ga ženske želijo v 'občutljivih' letih. Ko so se ti vojaki vrnili v ZDA, so te ideale prinesli s seboj.

Playboy in njegovega ustanovitelja se je pogosto obtoževalo, da prikazujeta ženske kot spolne objekte. A Hefner je imel stroge in skrajno liberalne moralne standarde, s katerimi se je tudi bojeval proti obtožbam, da »zgolj objektivizira ženske«. Bil je med prvimi založniki, ki so zaposlovali ženske in manjšine. Ženske, vključno s tistimi, ki so delale v njegovih Playboyevih klubih (klubih za moške, kjer so bralci revije lahko okusili večerno zabavo v Hefovem slogu), je spodbujal, naj se vpišejo na univerzo in delajo, če to želijo – ne pa, da ostanejo le gospodinje. Ko je izvedel, da sta dva kluba s Playboyevo licenco razglasila, da sta odprta samo za belce, ju je odkupil nazaj in nemudoma odprl za vse – pomembno mu je bilo, da njegov imperij ne razlikuje med rasami, in to v obdobju, ko je bilo to v Združenih državah izjema, ne pa pravilo. V političnem smislu je bil tudi ena vodilnih ameriških liberalnih javnih osebnosti in je spodbujal živahno razpravo – v odgovor na svojo kolumno Playboyeva filozofija je prejel toliko pisem, da je revija uvedla razdelek Playboyev forum, v katerem so objavljali nekatera pisma, da bi spodbudili dialog. Strogo je zagovarjal žensko pravico do izbire, na primer pravico do splava ali kontracepcije.

To, kar je Hefner počel v svojem zasebnem življenju (imel naj bi 'na tisoče' spolnih partnerk, vsekakor ob uradnih ženah) ni ravno pomembno za njegov kulturni vpliv, ki je potekal prek njegovega pisanja za javnost v reviji, zato se nanj ne bomo osredotočali. Sicer je res, da je določena mera objektiviziranja nujno prisotna, če prikazuješ gole ženske, zato da lahko moški buljijo vanje, a to, kar je naredil Playboy, je le podaljšek nečesa, kar se je počelo stoletja, celo tisočletja. To tega početja ‒ če te zelo moti ‒ morda ne opravičuje, a ga vsekakor pojasni. Moški so vedno uživali ob gledanju golih žensk in Playboy je le prilagodil trg za 20. stoletje. Veliki umetniki, kot sta Tician in Rafael, sta redno slikala gole ženske (pravzaprav je bil Rafael odgovoren za cel kup skrivnih erotičnih fresk v papeževi zasebni kopalnici v Vatikanu), veliki tiskar Marcantonio Raimondi pa je že leta 1524 objavil prvo pornografsko knjigo z naslovom I Modi, v kateri so bili njegovi žgečkljivi odtisi. Ta knjiga je bila veliko porednejša kot karkoli, kar je bilo čez pet stoletij objavljeno v Playboyu. Revija je prvih 20 let prikazovala le gole prsi, potem pa je ostala del sofisticiranega kontinuuma klasične umetnosti, pri čemer je ženske vedno prikazovala z nogami skupaj in nikoli med spolnim odnosom (in vsekakor brez penetracij). Vedno je ostala v kategoriji mehke erotike, zelo daleč od trde pornografije, s katero se jo velikokrat napačno povezuje. Za Playboy so bile gole ženske prvi razlog, da so moški poprijeli za revijo – poprijeli pa so, in to v številkah, ki se lahko kosajo z najbolj priljubljenima revijama v ZDA, Time in Life. Toda s Hefnerjevega vidika so bile ženske le eden od interesov, h katerim stremi modern moški.

Zapuščina revije je očitna, ko pogledamo katerokoli izmed priljubljenih sodobnih revij za moške (nekatere so začele izhajati pred Playboyem, a se mu prilagodile): Esquire, GQ, Maxim, Details, Monocle in tako naprej. Dobro vidna je tudi v rubrikah za moške v revijah za širše občinstvo, kot sta Vanity Fair ali New York Times Magazine. Tudi ženske so vedno brale Playboy in tako pridemo do druge pomembne točke. Hefner je vedel, da bo moške privlačilo to, za kar mislijo, da si ženske želijo. Moški si tega, česar si želijo, ne izbirajo v vakuumu. Moški privzamejo slog, za katerega mislijo, da ga bodo občudovale potencialne partnerke. Pomislite na nedaven pojem metroseksualec (kratek čas je bil popularen okrog leta 2000, opisoval pa je moške, ki so upoštevali svojo čustveno in estetsko stran) – to je potomec Hefnerjevega sofisticiranega moškega. Ženske si danes želijo moških s svetovljanskimi interesi, ki se ne bojijo pokazati čustev, ki uživajo v hrani, ki je zunaj cikla zrezek-krompir-ponovi, ki pokažejo zanimanje za glasbo in umetnost, ko potujejo po svetu, ki skrbijo zase in za svoje družine, ki se objemajo in crkljajo. Ta fantazija idealnega moškega današnje ženske se je rodila iz Hefnerjevega sofisticiranega moškega. Sicer nisi več kul, če imaš pipo v ustih, in morda bi bilo dandanes nekoliko čudno, če bi se ves dan vlekel po hiši v žametni jakni, toda to, da žensk več ne zanimajo hladni moški, ki so ves dan v službi, ter da od moških pričakujejo, da ostanejo doma, kuhajo in se ukvarjajo z otroki ... ta popolni preobrat tega, k čemur stremijo moški in kaj želijo ženske od svojih moških, se je začel s Playboyem. Ta premik ameriškega moškega ideala proti temu, kar Američani imenujejo evropski tip moškega, se je nato razširil po svetu. Prav težko bi se spomnil kakega drugega posameznika, ki je tako dramatično spremenil kulturno in družbeno dinamiko sveta. Hugh Hefner, naš poklon!

TEKST Noah Charney
FOTO Elayne Lodge

Letos smo objavili intervju s Cooperjem Hefnerjem, mlajšim sinom preminulega Playboyevega ustanovitelja, o prihodnosti revije, vrnitvi h goloti in zakaj so tudi moški lahko zvesti podporniki ženskih pravic. V pričujočem intervjuju iz leta 2009 pa sta Hefova takrat še najstniška sinova spregovorila o tem, kako živita s slavnim priimkom, o očetovih seksualnih nasvetih in o tem, kako bosta vodila Playboy, ko in če ga bosta nekoč prevzela. No, danes vemo, da ga je prevzel danes 25-letni Cooper, ki je kot vodja kreativnega oddelka že odgovoren za gigantsko dediščino in zaslužen za vrnitev golote na strani ameriške izdaje.

1. Marston, star si 18 let in obiskuješ fakulteto, Cooper, ti pa si pri 17 letih še srednješolec. Verjetno se nekateri iz zelo očitnih razlogov precej trudijo, da bi postali vajini prijatelji. Ker imata neomejen dostop do očetove hiše, ki je sestavni del fantazij milijonov odraščajočih najstnikov, tega verjetno ni malo. Kako gledata na to? 

Marston: Vsak komaj čaka, da mi postavi vsa tista vprašanja o dvorcu. Predstavljajo si ga zelo stereotipno, na primer: 'O moj bog! Joške! Joške vsepovsod! Kako je živeti med samimi joškami?' Ja, vsi imajo fantazije o tem. Naj bodo njihove seksualne fantazije kakršnekoli že, Playboyev dvorec je del teh fantazij. Včasih težko ločim med iskrenim zanimanjem in željo, da me kdo le izkoristi. Nekoč sva s takrat precej dobrim prijateljem pripeljala v dvorec nekaj deklet. Kar naenkrat je začel hoditi po hiši, razlagati o tem in onem, kot da bi sam živel tu. Počasi sem dojel, da se z menoj ne druži zaradi mene. Da so lahko ljudje, ki te izkoriščajo, tudi zelo prefinjeni in tega ne opaziš takoj. Opaziš nekaj hinavščine tukaj, nekaj tam, nato pa vse skupaj sešteješ, potegneš črto in si rečeš, okej, zabeleženo.

Cooper: Ko sem bil mlajši, se je v moji glavi sprožil obrambni mehanizem vsakič, ko me je kdo spraševal o Mansionu. Ko mi danes kdo reče: »Vau, ta vaš dvorec je res neverjeten,« si mislim, ah, še eden, ki ne razume našega življenjskega stila. Ne razumejo, ko jim poveš, da tu pravzaprav ni kaj početi. Ko tukaj živiš, ko se vsak dan vračaš sem in iz dneva v dan gledaš iste stvari in iste obraze, postane vse to precej dolgočasno. Drugi bi rekli: »Hej, gremo k vam gledat punce.« Jaz pa grem raje na bovling.

2. Glede na to, da sta odraščala v Playboyevem dvorcu in ob njem, sta tam najbrž marsikaj ušpičila …

Marston: Ja, vedno sva bila pripravljena na akcijo. Spomnim se nekega filmskega večera, mogoče pred desetimi leti, ko sva denarnico, iz katere je gledal ponarejen bankovec za sto dolarjev, privezala na prozoren laks in ga položila na tla v Veliki dvorani, skozi katero so ljudje prihajali in odhajali iz sobe, v kateri je imel oče kino. Midva sva se skrila na zgornji balkon. Vsakič, ko se je kdo sklonil, da bi denarnico pobral, sva jo malo premaknila in nikomur ni bilo nič jasno. Na obrazu so imeli tisti začudeni izraz, ampak denarnico so še kar skušali pobrati.

Cooper: Ko sva bila mlajša, sva se neštetokrat znašla v težavah. Večkrat sva si skupaj s prijatelji privoščila ljudi, ki so dvorec najeli za svoje službene zabave. Tega nihče ne ve. Oblekli smo se v maskirne obleke ali čisto v črno in se oboroženi z voki-tokiji pretihotapili na vrt. Tam smo se skrili med grmovje, od koder smo se norčevali iz pijanih ljudi. Da smo vzbudili njihovo pozornost, smo oponašali oglašanje ptičev ali streljali z zračnimi puškami. Po voki-tokiju sem na primer drugemu naročil: »Vidiš tisti pijano dekle v rdeči obleki? Na tri jo ustreli! Ena, dva, tri!« In dekle je začelo kričati. Sistem smo lahko premagali, ker smo vedeli, kje vse so varnostne kamere.

3. Kaj se zgodi, ko ljudje izvejo, da se pišeta Hefner?

Cooper: Včasih je ta priimek pravi blagoslov, včasih veliko breme. Rad se družim z ljudmi, nisem asocialno bitje, imam pa občutek, da me ljudje v trenutku, ko izvejo za moj priimek, že sodijo – naj bo negativno ali pozitivno. Če se na koga denimo razjezim, avtomatično domnevajo, da zato, ker se imam za boljšega od drugih. Pa sploh ni tako! To je breme tega priimka.

Marston: Nekateri si bodo vedno mislili, da sem razvajen otročaj, drugi, da sem strašno kul. A to je lahko tudi zabavno, ko jim dokažeš nasprotno, ali pa vse skupaj izkoristiš in se poigraš z njimi. Ker si zaradi te krvne vezi z očetom v očeh ljudi nekakšna 'ikona', nad njimi avtomatično dobiš določeno moč. Komaj čakajo, da bom kaj rekel, da bi mi lahko pritrjevali in sledili. Uživam, ko razbijem vzorec, in včasih sem raje tiho, da jih zmedem. A rad po­čnem oboje, sledim in vodim.

4. Iz hiše, kjer živita z mamo Kimberly, lahko prideta v dvorec skozi notranja vrata, ki povezujejo oba domova. V hišo sta se sicer preselila pred desetimi leti, ko sta se vajina starša ločila. Kako sta sprejela ločitev?

Cooper: Takrat nisem prav dobro razumel, za kaj gre. Imel sem šest, Marston pa sedem let. Ko sva bila starejša, sva vse skupaj bolje razumela, na začetku pa nama ni bilo lahko. Zdaj se zavedava, kako neverjetno je bilo vse skupaj: starša, ki sta ločena, živita kot soseda drug zraven drugega, in prav vsi smo med seboj izredno povezani. Je lahko sploh bolje? Res mislim, da sva rojena pod srečno zvezdo.

Marston: Ja, res sva lahko srečna. Starša bosta za vedno povezana, ne glede na vse. Ne razumem, zakaj nista uradno ločena, čeprav večina itak misli, da sta, saj njuno razmerje ni več seksualno in oče je seveda imel ogromno drugih žensk. Mislim pa, da očetu ugaja bližina ženske, ki jo je nekoč ljubil, všeč mu je misel, da bo vedno del njegovega življenja. Verjetno ima vse skupaj precej opraviti tudi z nama, ampak v vsakem primeru si boljšega scenarija ne bi mogla želeti.

5. Kako si starša delita družinske obveznosti? Kateri sočustvuje in kateri graja?

Cooper: Ko sva bila mlajša in sva naredila kako neumnost, sva bila deležna posebne obravnave od obeh. Oče je bil tisti, ki nama je pridigal, mama pa je bila nekakšen izvrševalec kazni. Pogovori, ki jih imava z očetom, so sicer izredno sproščeni. Skušamo se razumeti, namesto da bi kričali. Kaj sva naredila? Zakaj je bilo to, kar sva naredila, narobe? Kako to popraviti? Vedno sem menil, da je to najboljši način reševanja problemov. Res pa je, da je oče manj navzoč v vsakdanjem življenju, in to je tisto, kar sva včasih pogrešala. Nekateri prijatelji na primer hodijo na tekme Lakersov z očeti in tudi sam bi si želel več takih stvari.

Marston: Nekajkrat smo sicer šli na Lakerse, vendar sva si želela več. Ampak kaj hočemo, oče je pač zapečkar. Rasel je skupaj s podjetjem in je popolnoma vpet vanj, to pa ima tudi minus točke, vsaj kar se tiče opravljanja očetovskih dolžnosti. Ker pa vse skupaj opazuje bolj kot ne z distance, ima boljši vpogled v stvari in ni pristranski. Po drugi strani pa je bila mama vedno najina boksarska vreča. Kaj vse sva počela! A nama je ne glede na to, kako idiotsko sva se vedla do nje, vedno stala ob strani. Nad očetom se nikoli nisva znesla.

6. Zadnjih 50 let mulci pred starši skrivajo Playboy. Kaj sta skrivala vidva?

Cooper: Z obema staršema sva imela vedno povsem odkrit odnos. Ne spomnim se, da bi kdaj kaj skrival pred njima. Najbrž imava drugačen problem. Takoj ko koga povabiva k sebi domov, začnem namreč razmišljati o tem, v katero sobo naj ga peljem, da ne bodo vse naokoli razgaljene prsi. Kje ni golih fotk? Razgaljena dekleta so vsenaokoli naju, odkar pomnim, in za naju je to nekaj popolnoma normalnega. Obkoljena sva z njimi!

Marston: Vseeno je zabavno, kadar imajo Playboyeva dekleta tako imenovane Fun in the Sun nedelje in se gole sončijo, igrajo odbojko zgoraj brez in podobno. Po najinem rojstvu je mama te zabave odpravila, vendar so jih pred nekaj leti spet uvedli. Seveda pa najina navzočnost tam ni posebej zaželena.

7. Mimogrede, kaj je za najmlajša Hefnerja pornografija?

Cooper: Moti me, kadar kdo Playboy označi za pornografijo. Mislim, da je pornografija poniževalen izraz, ki ga veliko ljudi niti ne zna definirati.

Marston: Zame Playboy ni pornografija. O tem nisem nikoli razmišljal, ampak če pomislim, me tako mišljenje res moti. Playboy je lahka tarča, grešni kozel religiozne desnice. Kaj je pornografija, določa okus človeka, ki gleda tisto, kar nato označi kot pornografsko. Ni preprostega odgovora, nič ni črno ali belo. Beseda sama po sebi je navadno sranje.

8. Kako je gledati gole fotografije svoje matere in hkrati vedeti, da so jih najbrž videli tudi vsi prijatelji?

Marston: Meni je precej neprijetno. To je moja mama. Moja mama gola. Že misel na to mi je zoprna. Predstavljajte si, da gledate TV skupaj s prijatelji, nad ekranom pa visi ogromna fotografija vaše gole mame. Človek se vpraša, kaj ti fantje pravzaprav gledajo …

Cooper: Sam sem v tisto sobo, v knjižnico, prav zaradi tega nehal hoditi. Počutil sem se res nelagodno. Res je, da grem takrat, ko kaj potrebujem, še vedno tja, vendar nikoli s prijatelji. Slika je kot ogromen slon sredi porcelanaste sobe.

9. Vajin oče je brez debate človek navade, ki je po ločitvi organiziral tako imenovane družinske večere, da se med sabo ne bi odtujili. Kako se je to obdržalo skozi leta?

Cooper: Družinski večeri so pred približno štirimi leti, ko sem bil v osmem razredu premeščen v internat, začeli postajati vse redkejši. Na začetku smo se običajno posedli pred televizor in gledali nanizanke: Simpsonove, South Park ali Family Guy. Včasih smo igrali tudi igre – Marston jih je imel raje kot jaz –, kaj skupaj pojedli, in to je bilo to. Bilo je fino, a v najstniških letih ti druženje s starši res ni več prioriteta. Nisva bila upornika, le več časa sva želela preživeti s prijatelji. Zdi se mi, da je oče to težko sprejel. Začela sva se mu umikati. Mislim, da sva kriva, ker se nisva potrudila, da bi si vzela čas zanj in prišla tja.

Marston:Če bi lahko kaj spremenil, potem bi ob petkih še vedno hodil k očetu. Ko si starejši, stvari veliko bolje razumeš. Takrat nisva razumela, kako je to vplivalo nanj – pa tudi na naju. Takrat sem bil prepričan, da mora oče prevzeti pobudo, vendar bi se prav tako midva lahko bolj potrudila.

10. V čem sta boljša od očeta?

Marston: [smeh] V marsičem. Boljši sem v videoigrah, boljši sem pri backgammonu, kar ga še posebno razjezi. O, ja! Vsakič, ko ga premagam, potoči solzico. Hej, v solzah zaspi! Kako bo jezen, ko bo bral tole! Prav tako sem od njega boljši pri športu, boljši je tudi Cooper. Hotel sem reči še, da sem boljši pri plesu, ampak tam mu nekako dejansko gre. Ima nekaj res dobrih gibov, ki sem mu jih ukradel. Na plesišču je hudo kul prav zato, ker so njegovi gibi tako nekul. Je pravi disko manijak.

Cooper: Jaz najbolje oponašam njegov ples. Ste ga kdaj videli na plesišču? Pri njem ne gre za premikanje po ritmu, temveč bolj za nekakšno zmedeno premikanje telesa, hitro prestopanje, ponorele komolce … Kot da bi se ves čas spraševal, kaj za vraga počne tukaj in kdo je ta mladenka zraven njega. Na vsaki strani pa ima po nekaj deklet, ki norijo za njim. Moralo bi mu biti nelagodno, vendar mu ni. Očitno je, da to deluje. Nihče drug na tem svetu ne pleše kot on.

11. Posvetimo se malo genetiki. Vajin oče rad reče, da je vsak od vaju ena od njegovih polovic. Kaj to pomeni in v čem sta najbolj podobna svojim staršem?

Marston: Najbrž imava po vsakem nekaj. Mama ima zelo močno osebnost, prav tako midva. Je izredno samozavestna in odločna, in taka sva tudi midva, vendar se trudiva biti bolj diplomatska od nje. Pri njej pogosto velja 'my way or the highway' (po moje bo ali pa spokaj, op. ur.). Težko se primerjam z očetom, vendar vem, da on to zelo rad počne. Rad pišem in sem zelo zagnan. Če se za kaj odločim, potem bom to tudi naredil. Tako nekako je nastal Playboy, kajne. Cooper je po očetu dobil malo več njegove divje plati – rad ga žura.

Cooper: Čeprav več časa preživiva z mamo, se mi zdi, da sva oba bolj podo­bna njemu kot njej. Poleg očitne fizične podo­bnosti sva tudi bolj odprta in manj previdna kot mama. Marston je tako kot oče aktiven na področju človekovih pravic, ima očetov čut za poštenost, lojalnost in je zelo samodiscipliniran. Kot otrok pa je oče rad pisal, risal in delal filme – in vse to počnem tudi jaz. Ko sem bil star okoli 11, 12 let, sem naredil svoj časopis The Cooper Times in kopije raznosil pred vrata vseh, ki so živeli na posestvu. Takrat tega še nisem vedel, toda oče je kot otrok naredil isto v chicaški soseski, kjer je odraščal.

12. Kakšna bi bila retrospektiva filmov bratov Hefner? Vajin največji dosežek?

Marston: Najin najbolj znan film – preden se je tega lotil Cooper, sem tudi jaz snemal – se je imenoval The Mansion. Prav globoke zgodbe ni bilo. Podili smo se po posestvu, lovil sem prijatelja in njegovega pajdaša, ki smo ju potem pretepali na različnih lokacijah okoli hiše.

Cooper: Vsi najini filmi so taki: zabavni, polni neumnih skečev, v katerih nastopava s prijatelji. Zelo uživam v snemanju in montaži. Posnela sva tudi glasbeni video s prijateljem Austinom – odpirali smo usta na pesem Miss Murder, v ozadju pa je mogoče videti tudi slike očeta na zidu. Na YouTube smo imeli skoraj 200 tisoč ogledov!

13. Kateri od vaju je bolj nagnjen k temu, da bi imel več deklet hkrati?

Marston: Jaz že ne bom imel več deklet – vsaj ne hkrati. Zame je to nepredstavljivo.

Cooper: Jaz si to lahko predstavljam. Ne zdi se mi nič čudnega. Zmenki so namenjeni temu, da najdeš tisto dekle, ki je na isti valovni dolžini kot ti. Sicer pa sem se že znašel v težavah, ko je neko dekle vstopilo pri sprednjih vratih, medtem ko je drugo na hitro odhajalo pri zadnjih. O, kako mi je mama pridigala, da tako ne gre! Je zagovornica principa 'ena punca naenkrat'.

14. Vajin oče je izgubil nedolžnost relativno pozno, na fakulteti. Danes je za 17-, 18-letnike vse to popolnoma drugače. Sta vidva že, akhm, prekoračila mejo? Vama je gospod Playboy osebno dal kak koristen očetovski nasvet?

Cooper: Oba sva že na drugi strani, ja. Pravzaprav sem sam res šel do njega, preden se je zgodilo, in njegov nasvet je bil, naj se najprej prepričam, ali so čustva obojestranska, in naj prakticiram varen seks. To je bilo to.

Marston: Jep, oba sva že tam. Izguba nedolžnosti je ena tistih stvari, pri katerih je glava polna velikih pričakovanj. Ko si na tem, da se zgodi, si rečeš, to je to! To je ta ključni trenutek, ki bo definiral ves moj nadaljnji obstoj! Potem pa … ga ne …

15. Se kot sinova Hugha M. Hefnerja lahko dobro zabavata na kakšni res pomembni Playboyevi zabavi v dvorcu?

Marston: Zabava za noč čarovnic je super, ker je zakleta hiša na teniškem igrišču tako impresivna. Tja sem pripeljal vse svoje simpatije in vse so bile tako prestrašene, da so kar same skakale v moje naročje, da bi jih zaščitil. Bilo je enkratno! Na zabavah tudi rad plešem, ampak kaj ko je tam vedno tudi stric Joe, vodja varnostne službe, ki ga poznam vse svoje življenje in ki me opazuje, ko se drgnem ob kako dekle. To je res kruto.

Cooper: O, ja! Plus varnostne kamere, ki snemajo vse, kar se na zabavah dogaja, in ves čas imaš občutek, da bo mama videla vse, kar se bo tam zgodilo. Tako je, kot bi te nadzoroval kup vohunov. Hiša, veste, te vedno opazuje!

16. Torej vsakdanje življenje v dvorcu precej spominja na tisto v Beli hiši – delno je to rezidenca, delno hrupno in živahno središče moči.

Marston: Mama naju je vedno opominjala, da je Mansion bolj kot dom korporativno okolje. »A vidva sploh vesta, koliko mora oče plačevati za te sobe?« Ampak tukaj sem odrasel in zaposlene imam rad. So kul in zanimivi – uradniki, butlerji in navsezadnje tudi varnostniki, s katerimi sva imela sicer kar nekaj neprijetnih trenutkov. Kadarkoli sva kaj ušpičila, je bil vir adrenalina dejstvo, da nikoli nisva vedela, kje lahko naletiva na varnostnike. Ravno zato je bilo to še toliko bolj zabavno. Dokler naju niso ujeli – če so naju ujeli.

Cooper: Včasih sva se morala zagovarjati pred njimi, če sva naredila kaj, česar ne bi smela. Večkrat nama sploh ni bilo jasno, kako so naju sploh ujeli. Tole je zabavna zgodba: ko sva bila stara okoli osem, devet let – to pa so leta, ko še ne razumeš, za kaj gre pri goloti ali seksu – smo imeli v igralni sobi televizijo in na enem od kanalov, spomnim se, da na desetem, je bil Playboy TV.

Kadar sva imela koga na obisku in sva ga hotela malo šokirati, sva na hitro prestavila na tisti kanal, pustila nekaj sekund in nato prestavila nazaj. Potem pa sva nekega dne hotela izvesti isti trik: »Okej, fantje, ste pripravljeni?« Pritisnil sem gumb in šlo je naprej na enajsti kanal. Kako smo bili jezni! Mama je nekako izvedela, kaj počnemo, in ukinila deseti kanal. Še danes ne vem, kdo ji je povedal.

17. Vaši rojstni dnevi so nekakšna matematična magija. Marston je rojen na isti dan kot vajin oče, 9. aprila, Cooper pa 4. septembra, kar pomeni, da sta datuma numerološki zrcalni sliki: 9. 4. in 4. 9. Kaj še bi to lahko pomenilo?

Marston: Po mojem mnenju to pomeni, da sva se rodila, da bi dobro sodelovala in da bova v prihodnosti delovala kot tim. Najbolj cenim to, kako se znajdeva in dopolnjujeva v različnih družabnih situacijah. Čeprav imava različne interese, se večkrat šaliva, da ko bova odrasla, ne bova le najboljša brata, temveč tudi prekleto odlična in trdna ekipa.

Cooper: Mislim, da je to z rojstnimi dnevi ironično. Tudi mama in babica sta rojeni 8. 6. in 6. 8. Naj vam povem primer odli­čnega sodelovanja med nama: pred kratkim sva bila v Barceloni, kjer lahko legalno piješ alkohol prej kot tukaj in kjer je vino pri večerji nekaj običajnega. S španskimi prijatelji smo bili zunaj na večerji, popil sem svoj kozarec vina in si zaželel še enega.

Dekletu, ki je sedelo poleg mene, sem rekel, da ji bom pokazal trik. Ura je bila okoli 10.45, ko sem dejal: »Kazalec na moji uri bom pripravil, da se premakne na 12.« Medtem ko je gledala v mojo uro, ji je Marston sunil kozarec vina in ga dal meni. Ura se ni nikoli prestavila na 12.

Marston: Ampak tega sploh ni opazila. Bratska magija!

18. Si predstavljata, da bosta nekoč vodila Playboy?

Marston: Po pravici povedano, bom najprej poskusil po svoje. Če se bo izkazalo, da me pri podjetju nujno potrebujejo, bom o tem premislil. Najina sestra, Christie, trenutno uspešno vodi posle (intervju je bil narejen še pred odstopom Christie Hefner z mesta predsednice uprave Playboya, op. ur.). Odlična je, zelo jo imam rad. Ampak revija bo verjetno sčasoma morala ubrati drugačno smer.

V šestdesetih letih so intervjuje in članke za revijo delali različni voditelji gibanj za državljanske pravice. Tega boja še ni konec! Morda gibanje za človekove pravice danes ni več tako močno, vendar še vedno lahko pišemo članke o stvareh 'na robu', o katerih si ljudje ne upajo govoriti in ki veliko pomenijo tistim, ki mislijo napredno.

Cooper: Sam si brezpogojno želim biti del podjetja. Zanima me, poleg tega pa imam rad posle. Strinjam se, da se bo usmeritev spremenila, saj se mora vse ves čas spreminjati, kajne? Če bom kdaj prevzel podjetje oziroma bom imel kaj besede pri njegovem delovanju, bom želel, da dekleta spet fotografirajo tako kot v petdesetih in šestdesetih letih – malo bolj umetniško, elegantno. Rad bi vrnil ta občutek retro klasike.

19. Bi po njegovi smrti kateri od vaju rad nasledil očeta in živel v dvorcu?

Marston: Ne, sam si želim imeti prostorno podeželsko hišo. Všeč so mi pritlične farmarske hiše. Živel bi z ženo, psom in imel lep podeželski razgled. To bi me več kot osrečilo.

Cooper: Res? Potem bom jaz živel v Mansionu. Obožujem L. A., in če bom živel v tem mestu, si želim hišo z velikim posestvom. Čutim, da je to moj dom, pa še udobno je. Rad bi živel tu.

20. Dobro, princeski tega kraljestva za odrasle, kaj pa naj si mislimo o legendarnem Grottu? Je kaj na tem ali ne?

Marston: Grotto je verjetno najbolj nenavaden del posestva. Kot da bi stopili v zono somraka. V njem je nekaj čarobnega – morda zato, ker je tam tako vroče, da te naredi kar omotičnega. Žensko takoj spravi v pravo razpoloženje. Po drugi strani se dan po kaki veliki zabavi zgodi, da kar naenkrat mimo priplava tampon in razpoloženje povsem pokvari – v trenutku!

Cooper: Prav imaš. Po zabavah je voda kar malo motna in si je res ne želiš dotak­niti, kaj šele plavati v njej. Vendar vem, da bazen pogosto izpraznijo, in zato nimam težav plavati v njem. Po več ur drgnejo stene, vodo pa klorirajo. Kar oči te pečejo v njem. Tako da … glede na to, kaj vse je ta bazen dal skozi, zanj zelo dobro skrbijo. Hvala bogu!

TEKST Bill Zehme FOTO Robert Sebree

Hugh Hefner je vizualen tip človeka ‒ revija Playboy je dokaz za to ‒ in takšen je bil vse življenje. Kot otrok se je naučil risati tako, da je posnemal stripe Mikija Miške, v šoli pa se je kmalu znašel v težavah, ker je ves čas nekaj čečkal. Bil je neverjetno produktiven: še pred šestnajstim letom je ustvaril na kupe originalnih ilustriranih zgodb in barvnih stripov. Skiciranje in pripovedovanje zgodb je bilo ključno za Hefov razvoj, saj je spodbujalo njegovo ustvarjalnost in ostrilo njegov čut za vizualno pripoved ter ne nazadnje vplivalo tudi na revijo Playboy. V srednji šoli je Hef začel ustvarjati pripoved o svojem življenju v obliki ročno narisanega, nekoliko izmišljenega stripa v več zvezkih – »nekakšen ilustriran dnevnik in knjiga izrezkov«, kakor ga je opisal v natipkanem uvodu v številko 36. Niz zgodb se začne z zgodbo Zadeta šola (School Daze), v glavni vlogi pa nastopa Goo Heffer. Svoje življenje je dokumentiral v obliki stripa, dokler se ni v celoti posvetil Playboyu; po številki 53 se je projekt razvil v nekakšno knjigo izrezkov z družinskimi fotografijami in podrobnostmi iz Playboya. Tukaj predstavljamo izbor stvaritev mladega Hefa.

Zgodnja leta

»Ves čas riše,« se je pritoževala Hefova učiteljica v četrtem razredu v sporočilu, ki ga je poslala njegovi mami. Preden je šel leta 1940 v srednjo šolo, je narisal več kot 70 originalnih stripov, vključno z Grozljivimi zgodbami in Lobanja postane nevidna . Hef, ki je bil navdušen nad zgodbami o pošastih, mumijah in drugih strašnih bitjih, je leta 1941, pri petnajstih letih, začel ustvarjati revijo Shudder (Srh), pri čemer je od maja do septembra vsak mesec narisal in natipkal po eno številko ter s prijatelji prirejal sestanke za člane »kluba Srh«. (Bela Lugosi, Boris Karloff in Peter Lorre so bili častni sopredsedniki; Lugosi je na velikem zaslonu igral Drakulo, Karloff pa Frankensteina.) Ta zgodnja prizadevanja je Hef imenoval »najočitnejši uvod v ustanovitev revije Playboy in Playboyevih klubov«.

Zoreč slog

Dnevnik je dokumentiral prelomnice v Hefovem življenju. Tri številke spodaj, od leve proti desni, opisujejo Hefova srednješolska prijateljstva in zgodnjo romanco (zeleno bitje s krili na dnu je Gospod C. – Hefova vest, ki se pojavi večkrat), napredovanje v vojski in bolehanje za ošpicami ter proslavljanje zmage nogometnega kluba Fighting Illini leta 1946 na tekmovanju Big Nine. Kmalu po srednji šoli je šel v vojsko, v kateri je služil dve leti. V tem času je risal stripe za vojaške časopise in nadaljeval svoj dnevnik v stripu, pisalni stroj pa je vlačil tudi na vojaške treninge. »Lahko bi postal narednik,« je rekel Hef, »vendar poročniku ni bilo všeč dejstvo, da toliko časa preživim ob risanju stripov«. V vojski je doživel razsvetljenje: »O risanju sem začel razmišljati kot o možni karieri.« Na levi je risba, s katero je Hef proslavil trenutek, ko je izvedel, da je konec druge svetovne vojne. Izkoristil je zakon o izobraževanju vojnih veteranov in se vpisal na univerzo v Illinoisu, kjer je diplomiral iz psihologije in ustvarjalnih umetnosti ter risal stripe za študentske časopise, med katerimi je bila tudi zgornja risba.

Obetaven risar

Ko je diplomiral, se je preselil v South Side, del Chicaga, kjer je izbral sebi primerno opremo za stanovanje: stene ene od sob je polepil s hecnimi stripi (zgoraj). Medtem ko je nadaljeval svoj dnevnik v stripu, je razvil tudi dva originalna stripa ‒ detektivko Gene Fantas: Psiho-inšpektor (Gene Fantas: Psycho-Investigator; desno zgoraj) in študentsko zgodbo Fredi gre študirat (Freddie Frat) ‒ za katera je upal, da ju bo kdo objavil; z nobenim mu ni uspelo. Hef se ni dal in je v zgodnjih petdesetih letih v lastni založbi objavil Naše majavo mesto (That Toddlin’ Town; desno), tanko knjižico s mehkimi platnicami, v kateri se je v obliki izvirnih stripov ponorčeval iz življenja v Chicagu, tako kot na sličici spodaj. Naše majavo mesto, opisano kot »humoren zbodljaj institucijam, kulturi in spolnemu življenju [Chicaga]«, je bilo dobro sprejeto. Hef je ustvarjanje knjige ovekovečil v številki 48 svoje avtobiografije v stripu – a na obzorju so bili že obrisi večjih idej.

Revija

Hefov načrt za novo vrsto revije za moške, ki mu že nekaj časa ni dal miru, se je začel uresničevati leta 1953 in je vestno dokumentiran v dnevniku v obliki stripa – vključno s trenutki, ko se je odločal o naslovu revije in zajčku kot zaščitnem znaku (strip zgoraj). Naslovnica številke 52 (na vrhu) temelji na fotografiji (na vrhu levo), na kateri Hef dela na čisto prvi številki Playboya; v svojem dnevniku v stripu se Hef pritožuje: »Prav vse do zadnje stvari v prvi številki sem moral pretipkati!« Ni treba posebej omenjati, da se je trdo delo izplačalo. Ko je decembra 1953 Playboy začel izhajati, je postal senzacija. (Skrajno desno: Hef in prva številka revije.) Naslovnica 53. številke dnevnika prikazuje Hefa, kako vzravnano sedi za veličastno moderno pisalno mizo (desno) – in kakor da tiho oznanja spremembe in rast, ki jim bo Hef načeloval naslednjih šest desetletij in še naprej.

TEKST Cat Auer
Ilustracije Hugh Hefner

No, saj ne da je med bradatimi dedki, škrati in zeleno-rdečo kombinacijo to težko uresničiti, pa vendar ... 

Gre za reklamo blagovne znamke Coco de mer, angleške prodajalne spodnjega perila, za katero že tako ali tako velja, da radi stopijo stopničko višje. In kot kaže, so se letos odločili za tisto z napisom 'najbolj seksi'!

V reklami so se ustvarjalci lotili 'preurejanja' božične pesmi '12 dni božiča', zdaj namesto 'veselja', 'snega' in 'božiča' opeva vibratorje, lateks nogavice in tangice.

Oglej si video na Cosmopolitan.si

Fotografije: Profimedia

Ob zaključku projekta Štartaj Slovenija bodo trije partnerji, Spar Slovenija, medijska hiša Pro Plus in agencija Formitas s pomočjo kupcev izbrali Hit produkt 2017.

Osem idej, osem izdelkov, en Hit produkt. Ob koncu nekajmesečnega projekta, ki je osem slovenskih ustvarjalcev povezal v poslovnem izzivu življenja, bomo dobili končnega zmagovalca.

Ne zamudite finalne oddaje Štartaj, Slovenija!, to nedeljo ob 17.55 na POP TV! 

»Z avtomobilom si mojster svojih odločitev in razporeditve časa,« pravi energična Ula Furlan, ki jo vožnja sprošča: » Ta čudoviti zaprti prostor mi – razen ob 16. uri na ljubljanski obvoznici – predstavlja mini zatočišče, v katerem poslušam glasbo in si spiham možgane.«

In ker ceni svoj čas, počitek, mir in občutek svobode, zgovorno lepotico zadnje čase videvamo v odlični družbi izbranega štirikolesnega partnerja, s katerim brez slabe vesti razbija vsakdanjo rutino – in to z nasmehom.  Zakaj je torej Karoq, novi Škodin SUV, pravo vozilo zanjo?

1. »Ker gre za  višji avto, ki je dovolj prostoren, da lahko brez prostorske kombinatorike na hitro vržem vanj potovalke in grem na dolgo pot, ki me ne udari preveč po žepu.«

Karoq sodi med večje kompaktne športne terence in križance, ima pa tudi dolgo medosno razdaljo, kar pozitivno vpliva na počutje do petih potnikov. Prtljažni prostor v običajni različici meri kar 521 litrov, s položenimi zadnjimi sedeži pa 1630 litrov. V kombinaciji s sistemom posamično premičnih in odstranljivih zadnjih sedežev VarioFlex se prtljažnik giblje med 479 in 588 litri, z odstranjenimi sedeži pa znaša kar 1810 litrov! 

2. »Ker je poskočen in odziven. Ko spreminjam prestave, imam v rokah nadzor in takrat se počutim prav seksi.«

Karoq  ponuja tudi sistem dinamičnega uravnavanja podvozja (DCC) in šest načinov vožnje, od običajnega, dinamičnega, udobnega in varčnega do zimskega.

3. »Ker mi omogoča, da delam kjerkoli. Z enim telefonom oziroma prenosnim računalnikom si lahko danes producent lastnega življenja.«

Sistem Columbus z 9,2-palčnim zaslonom ima na voljo tudi modul LTE, ki omogoča vzpostavitev najhitrejše internetne povezave. S pomočjo sistema ŠKODA Connect pa ste vedno na tekočem z vremenskimi in prometnimi informacijami, podatki o vašem vozilu (tudi o tem, kje ste ga parkirali), v primeru nesreče pa bo vozilo samo oddalo klic v sili. Poleg tega Karoq omogoča brezžično polnjenje mobilnega telefona in upravljanje infotainment sistema s kretnjami.

4. »Ker mi omogoča, da napolnim svoje baterije, ko to potrebujem. Zapeljem se v mir narave ali pa se uležem na sedež ali kar v prtljažnik, berem Murakamija in sem sama s sabo. To je vse. Zelo preprosto, zelo neinstagramično.«

5. »Ker ima električno panoramsko streho, da se lahko dotaknem zvezd ali sijem kot sonce – po navdihu.« 

6. »Ker ima ogrevan volan in sedeže, da me nikoli ne zebe.«

Poleg tega so tu še druge dobrodošle lastnosti, od virtualnega pedala za odpiranje električno pomičnih vrat prtljažnika do prostoročnega odklepanja, zaklepanja in zagona motorja, električno pomične vlečne kljuke pa tja do praktičnih držal za pijačo, nosilcev za tablične računalnike in dežnika ter stgala za led v pokrovu rezervoarja za gorivo.

7. »Ker tudi meni pride prav kdaj kaj pomoči – pa naj bo pri vožnji ali pri parkiranju.«

Karoq ima številne asistenčne sisteme za vožnjo in udobje, pohvali pa se lahko tudi s 5 zvezdicami EuroNCAP, ki zagotavljajo vrhunsko varnost.

8. »Ker me ne omejuje: od mojih idej je odvisno, kam bova šla pisat spomine. Tudi, če na poti zmanjka asfalta, nama je vseeno.«

Karoq ima vrhunski štirikolesni pogon, opremljen z elektronsko zaporo diferenciala, in terenski program vožnje Off-Road.

Leto 2017 je leto spletne ljubezni!

Zasebni stikiprek spleta so v porastu! Leto 2017 je bilo na ona-on.com ponovno polno iskric, natančneje 118.000– toliko je namreč bilo dogovorov za zmenke!

Letos se nam je pridružilo 40.805 novih uporabnikov, ki si želijo spoznati nekoga za lepe trenutke v dvoje ali pa iščejo pravo prijateljstvo. Skupno nas je več kot 165.000!

Poslali smo si kar 12.300.000 sporočil, skoraj 1,5 mio x povprašali za šanse in se med simpatije dodali 1.008.000-krat. Uporabniki so dodali več kot 150.000 novih fotk in slikce pohvalili 48.000x. Kar aktivni, kajne?

In najpomembnejše?

V letu 2017 se je od nas poslovilo 2.400 uporabnikov, ki so nam v slovo pomahali, ker so na ona-on.com spoznali pravega partnerja zase. To je kar 1.200 novih parov!

Najbolj zaželena ona & on v 2017

Med nežnejšim spolom je bila z več kot 50.000 ogledi letos najbolj zaželena 43-letna zelenooka blondinka, ki zase pravi, da ji ni nikoli dolgčas. Objavljeno ima eno privlačno fotografijo, rada potuje, prebere kakšno dobro knjigo in je sicer družabna, saj rada pleše in se druži s prijatelji. Išče prijetnega partnerja, polnega humorja, da bi z njim delila prosti čas in počitnice.

Med moškimi je bil najbolj zaželen 56-letni rjavooki gospod, ki obožuje naravo in šport. Objavljenih ima 6 fotografij, kjer se ukvarja s športom, kar je očitno recept za uspeh. Med njegovimi hobiji so še potovanja, druženje s prijatelji in ples. Išče partnerko, ki ima, tako kot on, rada šport, z njo pa bi užival tako v potovanjih kot v domačih skupnih trenutkih.

V letu 2018 najdi pravega partnerja na ona-on.com tudi ti!

Izkoristi velik prazničen popust -30% ali BREZPLAČNO PREIZKUSI ona-on.com ter postani del številnih parov, ki se bodo v 2018 našli na ona-on.com!

Zima je tukaj in z njo tudi mrzli dnevi ter prijetni praznični čas. Skupaj z našimi hišnimi ljubljenčki lahko uživamo v zimskih radostih, vendar moramo poskrbeti tudi, da jih primerno zaščitimo pred mrazom in ostalimi nevšečnostmi med zimskim in prazničnim časom.

Na mraz so najbolj občutljive notranje živali, ki največ časa preživijo z nami v stanovanju, mladički in starejše živali. Razlika je tudi med velikimi in dolgodlakimi psi, ki bolje prenašajo mraz, ter manjšimi, kratkodlakimi psi in mačkami, ki se lahko hitreje podhladijo. S Tadejo sva obiskali ekipo Primavet in veterinar Primož Šušterič nama je svetova, kako je potrebno poskrbeti za živali v času zime. Predvsem pa naju je zanimalo, kaj narediti v času silvestrovega, ko so naudaru zaradi vseh pirotehničnih pokov.

»Med novoletnimi in božičnimi prazniki so na žalost živali zelo priljubljena tudi pirotehnična sredstva. Psi, na primer, slišijo kar trikrat bolje kot človek in lahko slišijo tudi visoke frekvence, ki jih človeško uho ne zazna. Zato so pokanje in svetlobni učinki za živali še posebno neprijetni, saj ne vedo, kaj se dogaja, in postanejo preplašene in zbegane. Med pokanjem moramo biti lastniki pozorni na znake nelagodja, ki so med drugim skrivanje ali beganje po stanovanju, lajanje, cviljenje in tuljenje, iskanje tolažbe pri lastniku, pretirano slinjenje, želja po begu in nekontrolirano lulanje. Zelo pomembno je, da žival med pokanjem ni sama. Notranje živali zamotimo z igro v sobi, kjer se pokanje sliši najmanj, in prižgemo radio. Zunanje živali premestimo v hišo, kjer je pokanje manj slišno. Predvsem pa moramo ostati mirni, saj bo le tako ostala mirna tudi žival,« nama je obrazložil Primož.

Skratka za kužke, za katere veste, da so v velikem stresu zaradi pokanja pirotehničnih sredstev, imajo v ambulanti na voljo tudi pomirjevalne tablete ali gele, ki jim v takšnih primerih lahko pomagajo.

Drugače pa sva s Tadejo mnenja, da raje opustimo to pokanje v dobrobit naših živalic.

Pa do naslednjič!

Foto: Aleš Kocbek

Vaša Miša